V primeru Vitomila Zupana je bila ta človek Ifigenija Simonović, ki je očitno opravila levji delež dela in je na hrbtu knjige tudi navedena kot avtorica. Njena biografija pa kaže vrsto zadreg: Zupanovega življenjepisa se loteva skozi intimni osebni spomin, ne pa kot stvarnega in kronološkega opisa nekega življenja. Tako niha med izpovedno in dokumentarno formo, med prvoosebnim, subjektivnim in, kot sama pravi, mestoma tudi slabo informiranim spominom, ki zadeva kratko obdobje njunega druženja, ter med ne dovolj selekcioniranim kopičenjem podatkov, ki prej trgajo kot predejo biografsko nit. Še neobdelano gradivo, s katerim se spopada, tako še naprej ostaja strokovno neobdelano in kot tako zgolj obet za neke boljše čase (dovolj časa?), ko se bo zadeve nekdo znova lotil sistematično.
Tudi poglavje pričevalcev, predvsem pa ponatis intervjujev kaže na to, da gradiva nihče ni skušal obdelati, prečistiti, kontekstualizirati in osmisliti, kot je to tako izvrstno na primer storil Andrej Inkret s Kocbekom, ampak gre enostavno za zbir vsega dosegljivega (in s tem veliko ponavljanja), zapisov živih in že umrlih avtorjev, že natisnjenih ali na novo napisanih besedil, osebnih impresij in resnih študij ali celo delov študij, posvečenih drugim tematikam, ki so zgolj sporadično obravnavale tudi Zupana. Vse to mnoštvo zapisov in pristopov zato bolj spominja na zbornik (tudi s pedagoškimi ambicijami, če sodimo po kratkih vsebinah romanov na koncu knjige), ne pa na monografijo, ki bi nam ponudila prečiščeno podobo pisatelja; predvsem pa ob vsem ukvarjanju s političnim kontekstom in časom manjka resna literarna študija, ki bi na Zupanovo književnost brez peze njegove biografije pogledala s sedanjega zornega kota. Knjiga seveda prinaša veliko zanimivega branja, a je žal na neki način dolgo, zelo dolgo zamujena priložnost za tehtnejšo obdelavo, saj vse preveč spominja na današnje založništvo: premalo časa, premalo stroke, kompilacija.