Poleg tega niso vse zadeve enako nevarne za čas pred volitvami. Očitno mednje ne spada zakon, ki je naperjen proti beguncem, ali poigravanje z obveznim služenjem vojaškega roka. Prav tako bo ostala nekaznovana napoved davka, s katerim naj bi državljani reševali preplačano termoelektrarno, zlasti če država to napoved umakne, kar naj bi bilo razumeti skoraj kot predvolilno darilo (kakor da tega denarja vseeno ne bo vzela državljanom, samo na bolj prikrit način). Zelo všečno bi bilo tudi uzakoniti točenje alkohola na športnih prireditvah. Prav gotovo pa v tem času ni primeren noben zakon, ki bi podelil kakšno manjkajočo pravico deprivilegiranim skupinam državljanov. Ampak zakaj naj bi bil neprimeren zakon, o katerem imajo zelo sorodno stališče vse stranke vladajoče koalicije in o katerem, vsaj pri bistvenih rešitvah, obstaja soglasje tudi med državljani, ne glede na njihove volilne preference?
V mislih imam paket zdravstvenih zakonov, o katerem so bili še pred dvema mesecema politiki vladnih strank prepričani, da je vsaka zamujena minuta minuta preveč, danes pa dve od treh vladnih strank izjavljata, da je časa zanj zmanjkalo. Kar pomeni, da bi se sprejemanje zamaknilo za vsaj tri leta, v čas neke nove vlade, ki utegne imeti na zdravstveno reformo povsem drugačne poglede. Ob tem gre med vladnimi strankami le za majhna razhajanja pri posameznih rešitvah, o katerih bi bilo mogoče doseči kompromis ali jih v najslabšem primeru odložiti do nekih prihodnjih sprememb zakonov. Ključne rešitve, ki jih prinaša zakonodaja, pa so v svoje predvolilne programe in tudi v koalicijsko pogodbo zapisale vse vladne stranke: opustitev dopolnilnega zavarovanja, ohranitev košarice pravic v obsegu, ki vsem državljanom omogoča dostop do potrebnih zdravstvenih storitev glede na njihove potrebe in ne glede na njihovo sposobnost plačila, ter povečanje deleža javnega financiranja zdravstvene dejavnosti. Te rešitve zahtevajo tudi različna združenja civilne družbe s stotisoči članov, ki si prizadevajo za ohranitev in krepitev javnega zdravstvenega sistema, brez dvoma pa bi jih podprla tudi večina državljanov, če bi jim politiki znali razložiti, kakšna bi bila alternativa, kot si jo zamišljajo nasprotniki te zakonodaje.
Namesto zakonodaje, ki sicer ne bi rešila vseh problemov, morda tudi večine ne, pač pa bi rešila ključne in najbolj usodne, se nakazuje scenarij, ki ga poznamo iz preteklosti in po katerem se bo v kolesju zdravstvene reforme znašlo toliko kamnov, da se bo tik pred ciljem zaustavila. Zakaj se to dogaja? Možna sta vsaj dva razloga.
Prvi je politična preračunljivost. Če bo zakonodaja potrjena, bo največ prestiža požela največja stranka vladne koalicije, ki stoji za ministrico za zdravje, ob neuspehu pa največ škode, morda celo volilni polom. Seveda bi nekaj škode utrpeli tudi drugi dve stranki, vendar bi po volitvah to vseeno lahko pomenilo spremenjeno razmerje moči med vsemi tremi. V igri je vprašanje drugega mesta na volitvah, ki vodi do mandatarskega položaja (ob predpostavki, da Janša kljub relativni zmagi ne bo mogel oblikovati vlade). Ali bodo volilci prepoznali takšno umazano igro?
Potem je tu denar, ki je doslej premamil že marsikaterega samooklicanega in žal tudi pravega strokovnjaka, da je oblikoval bizarne alternativne predloge zdravstvenih reform, ki vodijo k preživetju in h krepitvi zasebnih zavarovalnic ter povečevanju obsega zasebnega financiranja zdravstva na račun večine državljanov, ki si plačevanja storitev iz žepa ali z zasebnim zavarovanjem ne bi mogli privoščiti. Morda je namigovanje na podkupljivost strokovnjakov, poslancev in strank zavržno ali celo kaznivo dejanje, ampak če uporabim podatke iz ameriške vojne za Obamovo zdravstveno reformo in proti njej, po katerih se je korupcija, ki jo tam imenujejo lobiranje, povzpela do desetin milijard dolarjev, lahko to tudi zadržanemu bralcu nudi predstavo, kako velikanski so interesi, da se prepreči povečevanje obsega javnega zdravstva v ZDA. Zakaj bi bilo v Sloveniji drugače, razen da je v naših razmerah »lobiranje« skorajda sramotno poceni?
Morda pa bodo predstavniki sedanje oblastne garniture vseeno uvideli, da imajo v svojih rokah zgodovinsko priložnost za to, da zasukajo nenehni trend privatizacije zdravstva, ki je ne bodo okušali samo njihovi otroci in vnuki, temveč tudi sami, ko bodo sestopili z oblasti in jim tudi njihove dobre pokojnine ne bodo zadoščale, ko bo na njihova vrata potrkala bolezen.
