Odkar vodim humanitarno organizacijo s sto trideset tisoč člani, dobivam dve vabili: eno na dom in eno na sedež organizacije. Presodil sem, da se na drugo ne morem odzvati tako kot na prvo, kot na možnost izbire, temveč kot na obveznost. Roko na srce: bilo bi čisto nespodobno, da bi proslava dneva samostojnosti ali podelitev Prešernovih nagrad potekala pred prazno dvorano. Nisem pa prepričan, da so se nagrajenci počutili počaščene, ko so iz prvih vrst strmeli vanje in jim segali v roke ljudje, ki tja niso prišli zaradi njih, temveč podobno kot jaz zaradi svojih funkcij. Bila je samo predstava, formalnost, ki jo je bilo treba opraviti in v kateri smo tako tisti v prvih vrstah kot jaz v zadnji vrsti balkona zapolnjevali sedeže v svojih vlogah predstavnikov naroda.
Morda se motim, vendar se mi je zdelo, da je dvorana pri proslavi dneva kulture bolj napolnjena kot pri proslavi dneva samostojnosti in enotnosti. Sedeži, rezervirani za meni podobne osebke, so bili tokrat kake štiri vrste bolj zadaj kot v decembru. No, tu je odgovor na vprašanje, kdo prihodnje leto ne bo več povabljen. Ali to pomeni, da povabljenci dajejo večji pomen dnevu kulture kot dnevu spomina na zgodovinsko politično odločitev? Bolj verjetno je, da se s kulturo in pesnikom, ki je živel pred dvesto leti, povabljenci lahko mnogo varneje identificirajo kot z dogodki iz nedavne zgodovine, ki so še vedno in celo vedno bolj predmet borbe za interpretacijo, kdo je zaslužen za samostojnost, in s tem alternativnih proslav. Prešeren je res pesnik vseh Slovencev; zaenkrat še nihče ni predlagal Balantičevega dneva.
Ne vem, katere izrečene kritike je scenarist proslave kulturnega praznika hotel omiliti s Prešernovim epigramom o strelah, ki letijo v visoke vrhove. Ker drugih ostrih puščic nismo slišali, je moral poznati vsebino govora predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja, ki je neusmiljeno skritiziral vso slovensko politiko, sedanjo in nekdanjo, zaradi njenega odnosa do kulture. Vsekakor izbor Prešernovega opravičila za zaključek proslave ni bil posrečen. Kjer ni visokih vrhov, letijo strele tudi v krtine. Naj misli, kogar bi pušice te zadele: kjer smrek visokih ni, pa v nizke grejo strele.
Po proslavi sem pozno v noč bral knjigo. Zadnje čase ponovno veliko berem, tako kot v otroštvu, ko sem bral vse dni in mnogo noči, velikokrat pod odejo, da me ne bi odkrili starši. Ali današnji otroci še ožigajo rjuhe z žarnicami, obsedeni z željo, da bi v tako malo časa, kot ga imajo, prebrali čim več? Zaljubljen sem v besedo, najbrž zato, ker jo je lažje razumeti kot druge vrste umetnosti. Ne morem razumeti, kako je mogoče živeti v pomanjkanju besed in se sporazumevati z drugimi ljudmi s pomočjo okrajšanih sporočil in akronimov. Besede potrebujem že za razpravljanje s samim seboj, da lahko samemu sebi utemeljim svoje misli, še preden to poskusim pri drugih. Ali je kakršnakoli inovativnost možna ob pomanjkanju besed? Besede potrebujem tudi za to, da izrazim, kaj občutim in kako razumem nebesedno umetnost. Brez besed je doživljanje umetnosti neopisljivo čustvo, lahko silovito in vzneseno, vendar ga ne moreš deliti z drugimi. Lepoto pa je treba deliti.
Pri nebesednih umetnostih sem povprečen uporabnik. V galeriji znam občudovati starejše in razumeti novejše umetnike, ampak na lastnih stenah dajem prednost lepoti pred sporočilom: poetični abstrakciji in čutni uporabi barv. Tudi pri glasbi je podobno. Morda je še čas, da me nekdo nauči razumeti in ponotranjiti inovacije moderne glasbe, ampak dotlej bom atonalno glasbo doživljal kot ulični hrup. Domišljam pa si, da vem, kaj je dobra knjiga. Berite Franzena in Mariasa, morda boste tudi vi uzrli dva prihodnja Nobelova nagrajenca. Prenehal sem se truditi, da bi si zapomnil imena pisateljev in naslove knjig, ki jih berem. Knjige ne berem zaradi zgodbe, temveč zaradi izbrušenih stavkov, v katerih odkrivam svoja občutja in neoblikovane misli, ki jih je nekdo pred menoj vklesal v granit. Dobra knjiga je tista, v kateri posamezne odstavke prebereš dvakrat ali trikrat, ker se ti zdijo tako lepi, in za katero ti je med branjem žal, da se približuje koncu. Pri desetih letih sem neko ne prav kratko knjigo prebral osemnajstkrat zapored, ker se nisem mogel sprijazniti z mislijo, da jo zapuščam. Ponovno berem klasike, ki jih vidim čisto drugače kot pred pol stoletja. Ko v viktorijanskih junakih George Eliot prepoznavam pretanjen opis samega sebe, tudi tistega dela, na katerega nisem ponosen, se preneham spraševati, zakaj je bil Middlemarch razglašen za najboljši angleški roman vseh časov.
Morda je to tisto, kar lahko kot običajen uživalec umetnosti zapišem ob kulturnem prazniku: izberite si vsaj eno umetnost, v kateri boste uživali. Živite z umetnostjo in v umetnosti vsak dan. Polepšala vam bo življenje in naredila vas bo boljše, bolj etične ljudi. Potem morda ne bomo potrebovali posebnega dneva v letu, da bomo drug drugemu dokazovali, kako zelo smo kulturni.
