Zakaj ste bili tako presenečeni, ko so vas mariborski navijači izbrali za vijoličnega bojevnika?

Ker so po navadi taka priznanja prejemali igralci. Niti razmišljal nisem, da bi me lahko kot vratarja doletela taka čast. Sploh pa sem bil bolj osredotočen na Olimpijo, zato sem bil tako presenečen.

Ločujete, pravite, da so sicer izbrani in opazni »igralci«. Je torej vratar »igralec« samo takrat, ko ima dober dan?

Tako bom rekel: vratar lahko prinese določeno število točk takrat, ko ekipi ne gre, ampak vseeno je vratar odvisen tudi od ekipe. In to se vsaj pri nas dobro opazi, ko igramo kot ekipa.

Zakaj je Maribor premagal Olimpijo?

Derbi je sicer vedno specifičen, toda strokovno vodstvo nas je dobro pripravilo, veliko njihovih tekem smo si ogledali, vedeli smo, kje in kakšne so njihove kvalitete. Morda smo bili bolj pravi in pametnejši kot tekmec.

Niste tip vratarja, ki bi kričal ali krilil. Kot da razmišljate, spremljate, premlevate tekmo. Kaj ste videli tokrat?

Videl sem, kako se je moja ekipa postavljala na igrišču, paziš, kje so postavljeni bolje, kje slabše. V takem vzdušju, kakršen je bil z bučnih tribun v soboto, pa besede, dretje in vse to ne pomaga. Vsak ima svojo nalogo, ki jo mora opraviti. Če jo dobro opravi večina, je rezultat viden.

Na derbijih zna kaj prileteti tudi izza vašega hrbta. Kako vam uspe, da to povsem izklopite?

Spomnim se sobotnega trenutka, ko mi je ognjemet šibal nad glavo, Olimpija pa je šla v napad. To moraš izklopiti, na takih tekmah se skušaš osredotočiti, ker te vsaka nepozornost lahko drago stane.

Je pritiska zdaj kaj več na Olimpiji ali ga je vseeno precej še vedno na vas?

Imamo in čutimo ga tudi mi, ampak za zdaj se z njim dobro kosamo. Seveda ga bo imela tudi Olimpija, toda gledati moramo nase in na svoje igre. Če bomo mi dobri, se nam ni treba ozirati na druge.

Ko ste prišli v Maribor, ste se opisali kot »rojen v Ljubljani, živeč v Kopru«. Pa vseeno, Olimpija je vaš prvi klub. Verjetno spremljate, ne samo igrate proti nogometni zgodbi rojstnega mesta?

Osredotočen sem na to, kjer sem. Bolj malo berem o Olimpiji, kakšna stvar uide v garderobi, ko se soigralci kaj pogovarjajo. Dobra Olimpija je seveda dobra za slovenski nogomet. Bil sem pa v Olimpiji takrat, ko stvari niso bile urejene, zato imam še vedno nekoliko grenek priokus.

Kako danes zamenjati Jasmina Handanovića po šestih letih in več kot 250 tekmah v vratih? So mladi navijači, najstniki, ki ne pomnijo drugega vratarja v vratih Maribora.

Težko gledam s tega vidika, ker o tem odločajo trenerji in vodstvo kluba. Kar zadeva vratarska mesta, je kvaliteta konkurenčna, vsi pridno delajo. Sam gledam na to, da skrbim za zdravje, regeneracijo, delo na treningu in da mi trener reče, ali delam dobro ali slabo.

Mitja Pirih, vaš trener, je štiri mesece mlajši od vas. Goni vas, ogromno je garanja. Kje je (še) motivacija pri 39. letih?

V tem, da zdaj morda malo drugače gledam na vratarski posel, kot sem nekoč. Takih treningov, kot jih imam sedaj, niti v tujini nikoli nisem imel. Z novim pristopom in pogledom, ki ga ima Pirih, je, kot da bi odkrival nov svet. Zato iščem svoje meje in mislim, da jih še nisem dosegel.

Kako je biti Jasmin Handanović, na katerega se skušajo soigralci zanesti, ko uidejo streli proti golu, a niso vedno tako prepričani? Od ubranjene enajstmetrovke Edenu Hazardu in uvrstitve v idealno enajsterico lige prvakov do tiste tekme v Zavrču in še kakšne, ko ste naredili napako.

Nase gledam najprej kot na vratarja. So dobre in slabe tekme, vzponi in padci. Saj tudi sicer v življenju ne sije vsak dan sonce, pridejo oblaki, dežuje. Pomembno je, da si psihično močen, da se po takih trenutkih hitro pobereš, daš stvari na stran. Ne more pa vsak braniti v Mariboru, ni enostavno.

Erik Janža je za Ekipo pred derbijem povedal, da si je poiskal pomoč psihologa, ko je trpel za neigranjem. Spomnim se vašega bledega obraza po dveh avtogolih v Zavrču. Zaprli ste se vase.

Težko je analizirati vse takoj po tekmi. Zame je najboljše, da se zaprem vase, preštudiram, premislim, zavrtim si film nazaj, doma pogledam tekmo še enkrat, čeprav jo tako in tako skupaj analiziramo. Psihično moraš biti dovolj močan, da daš to skozi, recepta pa ni. Vbijanje v glavo kar tako ne gre. Zame je najbolje, da pridejo treningi in tekme čim prej.

Ste kdaj imeli občutek – recimo posebno ob prihodu Milivoja Novakovića pa ob predzgodbi Dareta Vršiča –, da se morate še posebej dokazati kot Ljubljančan?

Ne, ne. Dokazovanje nima prav nobene povezave z Ljubljano, temveč s tem, koliko in kako rad imaš Maribor, kako se nanj navežeš in koliko ti je do njega. Pri Daretu in Milivoju je to najbrž zgolj vprašanje golega profesionalizma.

Tudi v primeru Roka Kronavetra gre te dni za »goli profesionalizem«. Kaj je goli profesionalizem za vas?

Ne vem, nisem veliko razbral, o tem dogajanju komentarja nimam, ker ne poznam ozadja. Goli profesionalizem pomeni, da dokler imaš pogodbo in si pri stvari, je vse treba oddelati. Vsak to zase najbolje ve, pogosto pa to še bolj izkusimo v tujini.

Ste že razmišljali, ali boste ostali po karieri v Mariboru?

Našel sem okolje, ki je res toplo, tako kot sta me tukaj sprejela publika in mesto, je to zgodba na dolgi rok. Družina se je ustalila, en otrok je že v šoli, naslednje leto gre še drugi. V Mariboru smo se nekako našli.

Tudi po vaše mesto sporoča, da Maribor mora biti letos prvak sploh zaradi lanske turbulentne sezone?

Po padcu, ki smo ga doživeli lani, potem ko smo bili na vrhu, kjer se je ekipa sestavljala in smo izgubili nekatere principe, še zlasti v disciplini, se zdaj pozna trda roka Darka Milaniča. Od svojih zahtev ne odstopa, izpolniti jih je treba. Vsak trener pusti svoj pečat, toda letos je energija res drugačna, tudi Maribor je morda kot mesto potreboval nekaj predaha, ker smo tako nizali uspehe. Ni se bilo lahko kosati s tistim pritiskom.

Čaka klub na vas, da poveste, če boste podaljšali pogodbo, ali čakate vi na klub, da razmisli o mestu v vratih?

Za zdaj sem osredotočen samo na tekme. V tej sezoni nismo še nič naredili, dobili smo sicer nove tri točke, ampak še štirinajst tekem je in pokal. Naslednje tekme bodo samo še težje.