Veliko bolj kot sončnih žarkov bi se morali v Ljubljanski kotlini vedno znova razveseliti dežja. Ta namreč iz zraka spere številne zdravju škodljive delce, ki so nam močno zagrenili zadnji dve zimi. Pravzaprav v Ljubljani že tradicionalno vsakih nekaj let, ko v zimskih mesecih ob brezvetrju nastopi inverzija in je kurilna sezona na vrhuncu, koncentracije posameznih onesnaževal preskočijo mejne vrednosti za varovanje zdravja ljudi.
Kratkoročno gledano je zrak, ki ga pozimi dihamo v prestolnici, zelo onesnažen, dolgoročni trendi pa kažejo, da slika ni tako slaba, izpostavljajo strokovnjaki iz akademskih in zasebnih krogov, ki so pripravili že tretjo knjigo o kakovosti zraka v Ljubljani. Zadnja je namenjena predstavitvi prizadevanj Ljubljane na področju izboljšanja kakovosti zraka mednarodni strokovni javnosti, ob tem pa še dodatno potrjuje, da imata glavna vira onesnaževanja različen vpliv glede na letni čas in lokacijo.
Kritična je kurilna sezona
V ljubljanskem podjetju Aerosol, ki se ukvarja z razvojem in izdelavo instrumentov za merjenje črnega ogljika v zraku, so v zadnjih letih na območju Ljubljanske kotline izvedli pet merilnih kampanj. Laično je črni ogljik tisti del saj, ki ga vidimo, nastaja pa pri nepopolnem zgorevanju tako v avtomobilskih motorjih kot pri kurjenju biomaso. Gre za pomemben parameter, ki ga lahko povežemo z virom ter ločimo prispevke iz prometa in iz kurjenja biomase, sta pojasnila znanstvenika iz Aerosola.
Merili so na sedmih merilnih mestih, tako v središču mesta kot za Bežigradom, ob avtocesti na Barju in na Brezovici, kar predstavlja tako imenovano urbano ozadje. Pozimi so seveda povsod izmerili višje koncentracije črnega ogljika kot poleti in ob tem jih je zanimalo, koliko so za to odgovorni viri in koliko vreme, s katerim se spreminja debelina mešalne plasti. »Blizu ceste smo izmerili bistveno večje koncentracije črnega ogljika, a prispevek prometa z oddaljevanjem od prometnih izpustov naglo pojema in je v vseh letnih časih enak. Na drugi strani je koncentracija črnega ogljika, ki nastaja pri kurjenju biomase, na različnih lokacijah približno enaka. Lesni dim je homogeno porazdeljen po kotlini in bolj odvisen od vremenskih vplivov,« je predstavil dr. Luka Drinovec.
Odprti Pariz in zatišna Ljubljana
Ne glede na jakost se posamezni lokalni prispevki k emisijam seštevajo in tako se Ljubljana predvsem v času kurilne sezone sooča z relativno visokim onesnaženjem na ravni urbanega ozadja. V Aerosolu so zato opravili še primerjavo Ljubljane s Parizom, kjer tako pozimi kot poleti beležijo nižje koncentracije črnega ogljika. Je naš problem v starejših avtomobilih in slabših kurilnih napravah ali v meteoroloških razmerah? Prišli so do zelo enostavnega odgovora: Pariz leži na odprtem platoju, medtem ko je na ljubljanskem območju pol milijona prebivalcev zaprtih v zatišno kotlino.
»Če primerjamo ljubljansko regionalno ozadje s pariškim, vidimo, da sta na enakem nivoju. To pomeni, da če bi Ljubljana ležala na odprtem platoju, bi izmerili bistveno nižje koncentracije,« je strnil dr. Drinovec. Ljubljanska težava z zrakom tako ni toliko posledica slabo vzdrževanih avtomobilov in kurilnih naprav, ampak nesrečne meteorologije. Oziroma, kot je dodal strokovnjak: »Če smo daleč od vira, bo meteorologija vplivala na našo izpostavljenost koncentracijam. Če smo tik ob cesti, pa meteorologija nima več vpliva. Ob cesti je vedno slab zrak.«
Manjka združevanje ukrepov in sodelovanje prebivalstva
A medtem ko na meteorologijo nimamo neposrednega vpliva, lahko vplivamo na znižanje izpustov. In to zelo učinkovito. Znana je okoljska, ekonomska in tehnološka zgodba o tem, kako je Ljubljana naredila konec žveplovemu dioksidu s toplarno in širjenjem daljinskega sistema ogrevanja. Z meritvami pri pošti na Slovenski cesti so v Aerosolu pokazali tudi, da se je lokalni prispevek črnega ogljika iz prometa zmanjšal za kar 70 odstotkov. Tako je logično nadaljevanje, da se v ljubljanski kotlini nadaljuje tovrstne ukrepe v smeri uvajanja čistejših tehnologij v javnem potniškem prometu in energetiki, spodbujanja dnevnih migracij z nemotoriziranimi sredstvi mobilnosti, širjenja daljinskih sistemov ogrevanja… In to na ravni celotne regije.
»Ljubljana ima problem kakovosti zraka, ampak ta ni kritična in nekoč je bila še slabša,« je potrdil tudi dr. Matej Ogrin iz društva CIPRA Slovenija, ki je v omenjeni publikaciji postavil problematiko onesnaževanja ozračja v Ljubljani v širši kontekst varstva zraka po drugi svetovni vojni. Spomnil je, da smo v Ljubljani še pred desetimi leti beležili po 150 preseganj mejnih vrednosti delcev PM10 na leto. Zdaj je stanje boljše, a preseganj je še vedno veliko in tudi koncentracije dušikovega dioksida so v cestnih koridorjih marsikje previsoke. Dr. Ogrin je opozoril, da je občina v zadnjih letih izvedla vrsto ukrepov za blažitev problematike, a vsega ne more rešiti sama.
»Čemu parkirišča P+R, če se hočemo v Ljubljano pripeljati z avtomobilom? Čemu zastonj javni promet, če se ljudje nočejo peljati? Čemu subvencije, če ni zanimanja za zamenjavo peči?« je kritičen do posameznikov, a na drugi strani kot predstavnik mreže nevladnih organizacij tudi do odločevalcev. Ti, kot je sklenil, ne znajo združevati prizadevanj za boljše okolje ter izboljšanja navad mobilnosti in energetike. Na državni ravni denimo nikoli ni denarja za železniške tire, vedno pa se najde denar za avtoceste. Občinarji pa razmišljajo o garaži pod tržnico, medtem ko bi lahko 30 milijonov vložili v širitev daljinskega sistema ogrevanja.
