A naj bo dovolj biografskih podatkov, ker film Neruda ni tak, da bi se jih ravno držal. Saj se jih tudi »običajni« biografski filmi ne (fikcijski filmi se že po definiciji ne morejo preveč držati dejstev), toda ta, ki ga je po scenariju Guillerma Calderona režiral Pablo Larrain, je prav domiseln in očarljiv primer »faction/fiction«, fikcije, ki izhaja iz nekaj dejstev. Neruda je bil marca 1945 na listi čilenske komunistične partije izvoljen za senatorja, naslednje leto pa je vodil predvolilno kampanjo predsedniškega kandidata Gabriela Videle; toda po izvolitvi se je Videla uklonil pritisku ZDA in se obrnil proti KP, še zlasti po rudarski stavki oktobra 1947, ko so stavkajoče zaprli v koncentracijsko taborišče v Pisagui (šef tega taborišča je bil mlad oficir Augusto Pinochet). Januarja 1948 je Neruda v senatu napadel to dejanje in bil zaradi svojega govora izključen iz senata. Ta dejstva so zgoščena v imenitni uvodni sekvenci, v kateri Neruda prikoraka v senat in ozmerja Videlo kar na stranišču, medtem ko stoji pri pisoarju. Nerudo igra Luis Gnecco, ki mu je tudi precej podoben, vendar je malo podoben tudi satiru, seveda ne zato, ker bi bil satirik, ampak ker je tak hedonist in libertinec; tudi njegova druga žena, argentinska buržujka Delia del Carril (Mercedes Moran), pravi, da ima Pablo rad ženske, in Pablo res zavije v bordel takoj potem, ko mu žena predlaga, da bi spočela otroka.
A ne le, da je komunist in hedonist, ta filmski Neruda je sploh poln različnih atributov. Potem ko je KP prepovedana in Videla zahteva njegovo aretacijo, se junači, da bo šel v zapor, a vseeno uboga partijo, ki pravi, da bo bolj »koristen«, če bo emigriral (in Neruda se potem res skriva po hišah svojih komunističnih prijateljev in nazadnje čez Ande pobegne v Argentino); ponosen je, da njegove pesmi prebirajo v zaporih, a še bolj uživa, ko je občudovan pesnik v bordelih in na zabavah; opeva ljudstvo in zagovarja enakost, toda ko ga neka snažilka, ki že vse življenje čisti za buržuji, vpraša, komu bodo ljudje v komunizmu bolj enaki, njej ali njemu, pesnik in komunist ostane brez besed.
Toda film ima še enega junaka oziroma antagonista, ki je obenem pripovedovalec. Preden ga vidimo, slišimo njegove prezirljive komentarje na račun Nerude in drugih »salonskih levičarjev«, ki da bi se podelali, če bi prišlo do revolucije. Zdi se torej, kot da je vloga tega antagonista in pripovedovalca prav v tem, da še poudari antihagiografski pristop. Toda ta antagonist, policijski inšpektor Oscar Peluchonneau (Gael Bernal), je sicer res ves obseden z lovom na Nerudo, vendar je tako kot pesnik tudi sam nekakšna mešanica lastnosti, recimo »trdega« detektiva iz filmov noir (ali vsaj njegove karikature) in inšpektorja Javerta iz Hugojevih Nesrečnikov. In ker je že »genealoško« nekakšna hibridna fikcijska kreatura, je prav tako čisto mogoče, da je utelešena fantazija samega Nerude, ki mu tudi malo godi, da ga oblast tako vztrajno preganja. Saj to preganjanje niti ni prav hudo, še zlasti ne, ker se preganjalec sam polagoma preobrazi v pesnika. Navsezadnje pa že sama fotografija »izdaja«, da gre filmu predvsem za poezijo.
