Režiserja filma, Britanca Otta Bella, je letos vplivna filmska revija Variety prav zaradi Gospodarice orlov razglasila za enega izmed desetih najobetavnejših filmskih ustvarjalcev. In res, Gospodarica orlov je predvsem v vizualnem smislu izjemen film, ki s pridom izrablja osupljivost step srednje Azije in njenih snežnih vrhov. Vidimo jih na vrtoglavih posnetkih s ptičje perspektive, narejenih z uporabo žerjavov in brezpilotnih letalnikov – ne nazadnje gre za film o pticah. Tudi Ajšolpan je kot junakinja filma nekaj posebnega: dan za dnem jaha, se s svojo orlico uri v lovu in pleza po vrtoglavo strmih skalnatih pobočjih, hkrati pa si lakira nohte in v lase pripenja pisane pentlje. Njena družina se kljub tradicionalnemu nomadskemu življenju upira stereotipom o nezahodnjakih, saj njeno urjenje z orli podpira in glasno zagovarja enakopravnost spolov (četudi plemenski starešine menijo, da bi morale ženske medtem, ko moški lovijo, doma kuhati čaj).
Dokumentarni film na gledalca na neki način deluje disonančno, saj je kljub zemljepisni umeščenosti v Mongolijo jasno razviden njegov zahodni produkcijski izvor. Očiten je že na formalni ravni, saj se film s svojo izčiščenostjo spektakularnih ptičjih posnetkov odločno postavi v okvire zahodnjaške filmske tradicije. Prizori Ajšolpaninega urjenja orlice spominjajo na dokumentarce o naravi in živalih, denimo tiste v produkciji National geographica – kar še poudari didaktični glas pripovedovalke, ki spremljevalno besedilo bere v BBC-jevski angleščini. Skratka, film med vrsticami ves čas nekoliko fetišistično sporoča, da gre za pripoved o eksotični kurioziteti, nečem, kar se dogaja »zelo daleč od civilizacije«. Pri tem – tudi zato, ker gre za film, namenjen prvenstveno mlajšemu občinstvu – spominja na kakšno izmed politično (ne)korektnih Disneyjevih nezahodnjaških princesk, kakršni sta denimo Mulan in Vaiana. Pripoved o premagovanju tradicije in konservativnosti je tako strukturirana v okviru klasičnega hollywoodskega filma, v katerem na videz šibka junakinja zlahka premaga vse ovire, ter po transparentnosti in popreproščenosti svojega političnega sporočila občasno deluje celo kot parola v slogu gibanja »girl power«. K temu dodatno pripomore filmska glasba, še posebno refren Siine popevke: »You can do anything.«
Film pri utiranju širše distribucijske poti v kinematografe vsekakor nima lahkega dela in morda zato svojo pripoved zastavi tako, da bi bila privlačna in zanimiva tako širokemu občinstvu, kot je le mogoče, četudi se zato deloma odpove avtentičnosti. V vsakem primeru pa ponuja uvid v svet, ki ga v okviru filma pri nas nimamo priložnosti pogosto videti.
