Ta antagonizem ima pomembno mesto tudi v njegovi trezni, elegantni, nič kaj pretirano senzacionalistični znanstvenofantastični viziji človeškega stika z zunajzemeljsko inteligenco. Začetna sekvenca filma Prihod nas potegne v zgoščeno montažo drobnih vsakdanjih trenutkov in čustvenih izmenjav med materjo in njeno odraščajočo hčerko. Ta intimna freska s tragičnim izidom je nekakšen predgovor k zgodbi o dvanajstih neznanih letečih predmetih, ki nekega dne iz neznanega razloga pristanejo na različnih koncih zemeljske oble. Ameriške oblasti na pomoč pokličejo fizika Iana Donnellyja in jezikoslovko Louise Banks, da bi razvozlala skrivnost prihoda nezemljanov. Znanstvenika se družno podata v enega izmed elipsastih monolitov, a Louise je tista, ki ji s svojim neposrednim pristopom, intuitivnim sklepanjem in pripravljenostjo na ranljivost uspe navezati stik z dvema ogromnima lignjem podobnima bitjema na drugi strani steklene pregrade. Louise zares prisluhne; ko njeni razdraženi moški kolegi v njenem prevodu nezemljanščine slišijo besedo »orožje« in začnejo nervozno božati peteline svojih pištol, ona razume, da je komunikacija preveč zapletena operacija za hitro sklepanje in da lahko »orožje« morda pomeni tudi »orodje«.
Villeneuve kljub za ta filmski žanr netipično statični zasnovi poskrbi tudi za nekaj suspenza, še zlasti pa se mu posreči preplet drame na globalni in intimni ravni. Louisino intimno zgodbo v film vpelje tako organsko, da gledalec nikoli nima občutka, da je njen namen le draženje njegovih solznih žlez, ampak prav ta neznanka v enačbi v presenetljivem končnem obratu poskrbi, da se vsi koščki sestavljanke zložijo v celoto, ki dovolj dobro drži vodo.
Izkaže se, da je orodje, ki ga na Zemljo prinašajo Villeneuvovi vesoljci, prav njihov jezik, človeštvo pa naj, če se želi obdržati na dolgi rok, malo manj napora vlaga v razvoj vesoljskih programov in malo več v izboljšavo svojih komunikacijskih veščin. je s tem nenavadnim primerkom znanstvenofantastičnega filma, ki slavi »mehke« znanosti in stavi na »ženske vrline«, znova dokazal, da zna postanim filmskim žanrom vdihniti svežino in celo iz blockbusterjev z zavidljivim komercialnim dometom izvabiti tisto nekaj več.
