Čakalne dobe v revmatologiji so se po lanskem občutnem skrajšanju znova začele hitro podaljševati. Enkratni programi, ki sicer skrajšajo repe vrst, očitno ne prinesejo dolgotrajnejšega izboljšanja. Bolniki kaj hitro znova čakajo predolgo.
Vrnili so se k starim urnikom
Revmatologija je bila lani ena od svetlih izjem v zdravstvu, pri katerih so se čakalne dobe krajšale. Lanskega decembra so na ministrstvu za zdravje predstavili rezultat: čakalne dobe za bolnike, ki potrebujejo hitro obravnavo, so v ljubljanskem UKC s 14 skrajšali na tri mesece. Torej na toliko, kot je po sedanji zakonodaji najdaljša še sprejemljiva čakalna doba ob takšni stopnji nujnosti na napotnici. A uspeh ni prinesel trajnega olajšanja. Dobra dva meseca kasneje znaša čakalna doba ob oznaki hitro že pet mesecev. Kaj se je zgodilo?
V času lanskega programa so bolnike obravnavali po 14 ur na dan, je pojasnil predstojnik ljubljanskega revmatološkega oddelka Matija Tomšič, zdaj pa so se vrnili k običajnemu obsegu dela. Poleg tega je revmatologov še naprej premalo, v bolnišnico pa prihaja vse več bolnikov. »Samo lani so napotitve v urgentno revmatološko ambulanto narasle za petino.« Ali je k povečanju čakalnih dob po novem letu prispevalo tudi protestno dodatno napotovanje pacientov v bolnišnice, s katerim so družinski zdravniki začeli 12. januarja, pa še ne vedo. Analizo napotitev v tem obdobju v UKC Ljubljana še pripravljajo.
Pogoj za uspeh: dodatna zdravljenja v vseh bolnišnicah
V zadnjem času opažajo, da se napotitve povečujejo že zaradi vse večjega nezaupanja bolnikov. Mnogi od njihovih pacientov, ki v resnici ne bi potrebovali bolnišničnega zdravljenja, menijo, da v osnovnem zdravstvu zanje ne bodo znali ustrezno poskrbeti, je povedal Tomšič. Čakalne dobe bi bilo treba znova skrajšati, se strinja, a se vsi revmatologi ne želijo znova vključiti v dodatno delo. Poleg tega bi morale naslednjič pri skrajševanju čakalnih dob sodelovati vse revmatološke ambulante po Sloveniji, je opozoril. Lani, ko so se temu priključili le v nekaterih bolnišnicah, je ponekod po njihovih informacijah prevladalo stališče poslovnih vodstev. Tovrstne obravnave bolnišnicam namreč prinašajo izgubo. »Če bo to pretežno delal le UKC Ljubljana, bomo majhno ekipo zdravnikov močno obremenili, ne da bi bistveno skrajšali čakalno dobo,« ugotavlja Tomšič. Z ministrstvom za zdravje se o letošnjem skrajševanju čakalnih dob še dogovarjajo.
Na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) medtem napovedujejo prenovo obračunskih modelov, ki bi lahko vplivala tudi na financiranje revmatologije. »Pri tem pa se bo verjetno izkazalo, da so zaradi napredka medicine in tehnologije nekatere storitve podcenjene, nekatere pa tudi precenjene,« ugotavlja generalni direktor ZZZS Marjan Sušelj. Lani je bilo za ambulantno revmatologijio sicer na voljo dobrih 66.000 evrov več, kot pa so jih bolnišnice porabile.
Prve preglede na ZZZS že plačujejo neomejeno, torej toliko, kot jih posamezna bolnišnica opravi. Predlagajo še, da bi letos vsa zdravljenja v revmatologiji plačali na ta način. Pa tudi, da bi za vsak dodatni prvi pregled v specialistični ambulantni revmatologiji, s katerim bi presegli dogovorjene plane zdravljenj, tem ambulantam odmerili dodatnih 100 evrov za krvne preiskave, rentgenograme in imunološke preiskave. Zadnjo besedo bo imela vlada.
Mnogi na bolniškem dopustu tudi zaradi predolgega čakanja
Velik del težave tiči ravno v tem, da letošnji ukrepi za krajšanje čakalnih dob februarja še vedno niso dorečeni, meni nekdanji minister za zdravje Dorijan Marušič. »Prvi štirje, peti meseci v letu so ključni. Če izvajalci ne vedo, kaj se obeta, so učinki bistveno manjši. Pogledati je treba tudi, kako bi bil lahko lanski projekt v revmatologiji vzdržen tudi dolgoročno in v vseh bolnišnicah,« ocenjuje Marušič, ki je v svojem mandatu pripravil zakonske osnove za urejanje čakalnih dob.
Velik del revmatoloških bolnikov je relativno mladih, je spomnil. Poleg te ga, da dolgo čakanje na zdravljenje slabša kakovost njihovega življenja, povzroča tudi mnoge dolgotrajne bol niške odsotnosti. Pomemben del dolgoročnih rešitev pa so po njegovem tudi registri posameznih bolezni, ki bi pokazali število novih in obstoječih bolnikov. S tem pa bi bilo lažje tudi načrtovanje zdravljenj v prihodnje, doda ja Marušič.
