Slovensko zdravstvo je na lestvici evropskih sistemov, ki jo je včeraj objavila potrošniška organizacija Health Consumer Powerhouse, zdrknilo s 15. mesta leta 2016 na 16. mesto lani. Njeni rezultati sicer niso občutno slabši v primerjavi z letom prej, nekatere pa je celo izboljšala. A medtem ko je tukajšnje zdravstvo pretežno ždelo na istem, so ga nekatere druge države pospešeno izboljševale. Slovenijo je na primer prehitela Portugalska, ki je bila na prejšnji lestvici pet mest za njo, zdaj pa je dve mesti višje.
Bolje pri oskrbi starejših, slabše pri carskih rezih
Boljša kot na skupni lestvici pa je Slovenija po rezultatih glede na sredstva, ki jih vlagamo v zdravstvo. V tem oziru je na 13. mestu. Najbolje sta se pri tem odrezali Makedonija in Estonija, na skupni lestvici pa sta enako kot leto prej najboljši Nizozemska in Švica.
V organizaciji Health Consumer Powerhouse sicer poudarjajo, da lahko v sredini lestvice, kjer je tudi Slovenija, že majhne spremembe spremenijo vrstni red. Kaj se je v enem letu spremenilo pri razvrstitvi tukajšnjega zdravstva? Dodatne točke je na primer dobilo zaradi novega kazalnika, ki kaže na nizko smrtnost zaradi kronične obstruktivne pljučne bolezni. Čeprav zakonska podlaga zanjo še ni urejena, pa je tokrat Slovenija boljšo oceno dobila tudi za dolgotrajno oskrbo starejših.
Poslabšala pa se je dostopnost operacije sive mrene (prej dobra, zdaj srednja ocena). Srednjo namesto prejšnje dobre ocene je dobila tudi pri številu carskih rezov, kjer je zaželeno, da je njihov delež nizek. Čeprav v nekaterih primerih rešujejo življenja, so namreč povezani z višjim deležem zapletov in večjim tveganjem za smrt porodnice. Slovenski ginekologi in porodničarji pa se lahko še vedno pohvalijo, da je tukajšnje zdravstvo z nizko smrtnostjo novorojenčkov v evropskem vrhu.
Čakalne dobe so drage
Tudi sicer je slovensko zdravstvo po izidih za paciente med najboljšimi (na primer pri srčno-žilnih boleznih), med najslabšimi pa po dostopnosti, kjer ni dobilo niti ene dobre ocene. Slabo oceno je na primer dobilo pri čakalnih dobah za velike nenujne operacije, kjer je cilj, da pride bolnik na vrsto v manj kot treh mesecih. Za primerjavo: čakalne dobe za operacijo hrbtenice so se v Sloveniji v zadnjem letu sicer skrajševale, a bolniki v povprečju nanjo še vedno čakajo dobro leto.
V Health Consumer Powerhouse ob tem opozarjajo, da čakalne dobe povzročajo nepotrebne dodatne stroške v zdravstvu. Kritični so tudi do omejevanja neposrednega dostopa do specialistov. Sistem »vratarjev«, ki ljudi usmerjajo k drugim specialistom (v Sloveniji imajo to vlogo družinski zdravniki), čakalne dobe po njihovih ocenah podaljšuje. Priznavajo, da je bil ta pogled doslej deležen številnih kritik, a podatki po njihovem potrjujejo, da so imeli prav: vratarji za pacienta pomenijo daljše čakanje.
Dušan Keber: Vsega ne moremo prepustiti posamezniku
Nekdanji minister za zdravje in predsednik Rdečega križa Slovenije Dušan Keber se z idejo popolne svobode pacienta pri izbiri zdravnika ne strinja. »Posameznik ne razpolaga s tolikšnim znanjem, da bi točno vedel, kaj potrebuje,« je pojasnil. »Dokazano je, da lahko izbrani zdravnik na osnovni ravni učinkovito odgovori na približno 90 odstotkov vseh zdravstvenih problemov. Napotitev na sekundarno raven je potrebna v desetih odstotkih primerov, na višjo raven pa komaj v enem odstotku primerov.«
Če bolnik posrednika preskoči in dostopa direktno do specialista, se torej lahko zgodi, da izbere preozkega specialista, ki ga lahko le preusmeri k drugemu zdravniku. »S tem se stroški povečujejo, kakovostni izkupiček pa ni čisto nič boljši oziroma je zelo verjetno slabši,« meni Keber. Poudaril je tudi, da je pravica do neposrednega dostopa do specialista mogoča predvsem znotraj zasebnega zdravstva, kjer lahko svobodno izbirajo tisti pacienti, ki plačujejo zadosti visoke zavarovalne premije.
Indikator neposredne dostopnosti do specialista jasno kaže tudi, da v Health Consumer Powerhouse zdravstveni sistem ocenjujejo s stališča potrošnika in ne s stališča stroke, dodaja Keber. Poleg tega se pri pripravi indeksa zanašajo na statistike posameznih držav, sam pa je skeptičen do kakovosti teh informacij. »Sprašujem se, kako se lahko Makedonija hvali s tem, da nima čakalnih dob. Švedska pa na drugi strani sodi med najslabše države po tej točki,« je dejal. »Tega ne moremo hvaliti kot makedonski čudež. Če je sistem univerzalen in je vsem državljanom dostopno vse, potem je logično, da čaka več državljanov kot tam, kjer nekateri državljani niso zavarovani ali pa so jim storitve manj dostopne.«
