Zagotovo je bila ključna napaka storjena že maja 2014. Takrat je Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) odločila, da se Cimos ne bo reševal po do podrobnosti izdelanem zunajsodnem sanacijskem načrtu. Pripravila ga je mednarodna svetovalna družba Alvarez & Marsal. Gre za prvoligaško družbo, ki je med drugim vodila stečaj ob začetkih finančne krize propadle investicijske banke Lehman Brothers in izvajala forenzično revizijo v razvpiti avstrijski banki Hypo Alpe Adria Bank.
Namesto tega so v DUTB tistega vročega majskega dne odločili, da Cimos začne postopek prisilne poravnave. Natančneje, o tem naj bi odločil finski državljan Janne Harjunpää, nekdanji vodja upravljanja terjatev v DUTB. S takšno odločitvijo se je strinjal tudi takratni državni sekretar na ministrstvu za finance Metod Dragonja, podprla pa naj bi jo tudi nekdanja predsednica vlade Alenka Bratušek.
Na zahtevo DUTB so bili najeti novi svetovalci iz nemške družbe Admetam. Za njo do takrat v Sloveniji ni bilo mogoče slišati, kasneje pa večkrat. Veliko prahu je Admetam kot svetovalec dvigoval v Alpini, od koder se je moral po lanskoletni vstaji delavcev posloviti. Ker so v DUTB odločili, da bodo težave reševali v insolvenčnem postopku, je takoj odstopil predsednik Cimosove uprave Jerko Bartolič, kasneje pa razen enega še vsi člani nadzornega sveta. Če ne bi odstopili, so jih nameravali v DUTB zamenjati.
Cimosovi prisilni poravnavi, ki ni bila nujno potrebna, naj bi nasprotovali tudi zahtevni kupci iz avtomobilske industrije. Ti so pred tem enkrat ali dvakrat na mesec prihajali v Ljubljano na sestanke, na katerih so z bankirji, lastniki, upravo in nadzorniki Cimosa ter politiki razpravljali o prihodnosti Cimosa.
Razen okrnjenega zaupanja pri kupcih in dobaviteljih je prisilna poravnava pomenila, da zaradi insolventnosti Cimos ni mogel pridobivati novih naročil. Za delovanje v zahtevni avtomobilski panogi je namreč ključni pogoj finančna stabilnost. Če maja 2014 v DUTB ne bi solirali, skrbno pripravljen sanacijski načrt Alvareza o zunajsodnem reševanju Cimosa pa bi se začel uresničevati, bi družba lahko pridobivala nova naročila. Ravno ta pa v celotni zgodbi predstavljajo enega najpomembnejših, če ne celo najpomembnejši dejavnik.
Obstoječa naročila sicer izhajajo še iz časov, ko je družbo vodil leta 2013 zamenjani dolgoletni predsednik uprave Franc Krašovec, bilo pa naj bi jih le še do konca letošnjega leta. To pa pomeni, da so pred koprsko družbo izjemno težki časi, stečaj pa se zdi zelo verjeten scenarij. V najboljšem možnem primeru bomo priče nadaljnjemu, tokrat brutalnemu krčenju števila delovnih mest. Od nekdanjih 7000 delavcev pred začetkom prisilne poravnave jih Skupina Cimos trenutno zaposluje le še okoli 4000.
