Za tiste, ki ne prebivajo v Šentvidu, je Prušnikova ulica pravzaprav sinonim za ta predel Ljubljane. Na neki način je lahko razumeti, zakaj je tako: Prušnikova ulica je razvejana in s svojimi stranskimi kraki zajema precejšen del Šentvida nad Ljubljano. Verjetno je kraj nastal prav zaradi svojega strateškega položaja in poti proti severu. Tako je tudi sedanja Prušnikova ulica potomka starodavnih poti skozi kraj, ki ga zgodovinski viri omenjajo že leta 825. Kako prometno strateški je bil Šentvid nad Ljubljano, kot se je nekoč imenoval, pove tudi podatek, da so se v njem ustavljali zavojevalci Ljubljane – od Turkov, Francozov do Nemcev in Italijanov.
Prušnikova ulica je imela v svoji zgodovini nekoč veliko pomembnejšo vlogo, kot jo ima danes. Do leta 1977 je bila glavna prometna cesta iz Ljubljane proti Gorenjski, taka, kot si jo je zamislila Marija Terezija, ki jo je poimenovala Celovška cesta. Ko so zgradili novo Celovško cesto, je sedanja Prušnikova postala le še glavna ulica Šentvida.
Iz ceste v Celovec v ulico koroškega partizana
Tri leta kasneje, leta 1980, so jo poimenovali po Karlu Prušniku - Gašperju, koroškem partizanu. Karl Prušnik se je rodil v Lepeni pri Železni Kaplji na avstrijskem Koroškem. Še pred drugo svetovno vojno je bil dejaven proletarski aktivist, od leta 1934 član komunistične stranke in bil zaradi svojega delovanja tudi zaprt. Ob začetku vojne so ga Nemci poslali na prisilno delo. Ko se je leta 1942 vrnil domov, je šel nemudoma med partizane in postal vodilni koroški partizan, prvoborec, član Osvobodilne fronte, ki jo je med koroškimi Slovenci goreče zagovarjal kot organizacijo, ki bo zagotovila, da bodo lahko govorili slovensko. Kot tajnika pokrajinskega odbora OF za Koroško, ki je agitiral za združitev vseh Slovencev, so ga po vojni britanske zasedbene oblasti obsodile in leta 1947 poslale v zapor prav tja, kjer je bil kot politični zapornik zaprt pred vojno. Tokrat je bil za štiri mesece zaprt zaradi nošenja slovenske zastave, britanske zasedbene oblasti pa so ga vklenjenega vodile po Celovcu v poduk koroškim Slovencem, naj svojega kulturnega boja ne spreminjajo v političnega.
Gamsi na plazu
Po vojni je bil aktiven v organizacijah koroških Slovencev, poleg tega, da je bil predsednik Zveze koroških partizanov, je bil tudi pisec. Njegovo najbolj znano delo je Gamsi na plazu, kjer je opisal življenje in boj koroških Slovencev, leta 1958 pa je knjigo izdala založba Borec. Šentviško ulico so poimenovali Prušnikova le nekaj mesecev po njegovi smrti leta 1980. Tako je bila ulica na neki način še vedno povezana s Koroško – pač nekoč Celovška, sedaj Prušnikova. »Lepo je, da je tudi glavno mesto naše republike počastilo njegovo ime. Sicer pa Prušnikova ulica v Šentvidu ni samo spomenik partizanu in revolucionarju Gašperju, pač pa tudi vsem Slovencem na Koroškem in njihovemu boju za enakopravnost,« so vzhičeno zapisali v občinskem glasilu.
Dandanes ima ulica vse značilnosti glavne krajevne ulice. Na njej so banka, pošta, trgovine, šole, kulturne ustanove in navsezadnje tudi cerkev ter številne gostilne oziroma bolje rečeno bifeji. Ohranjena je celo nekdanja bencinska črpalka, svojevrstni arhitekturni biser, v kateri je sedaj okrepčevalnica. Po videzu in utripu je Prušnikova zmes dovozne ulice blokov, zgrajenih po drugi svetovni vojni, in glavne vaške ulice starega Šentvida, ki se razširi v trg pred cerkvijo. S svojo prometnostjo pa še vedno kljubuje zgodovinskemu slovesu glavne severne vpadnice.
