Savsko naselje velja za prvo po drugi svetovni vojni zgrajeno blokovsko naselje. Čeprav je začelo nastajati že prej – kot Savska kolonija. Prvo ulično mrežo tega dela Ljubljane je že pred vojno zarisal Jože Plečnik, ko je reguliral Svetokriški okraj, kot se je včasih reklo temu delu mesta.
Po vojni pa je bilo to največje gradbišče v mestu. Dokončno so urbanistični načrt naselja sprejeli leta 1958, zanimivo pa je, da so naselje oblikovali z mislijo na stanovalcem prijazne zunanje površine. Tudi zato je Savsko naselje še danes, petdeset let po nastanku, eno najbolj zelenih blokovskih naselij v mestu.
Dalj časa iskali primerno ulico
V letih 1957–59 so bili zgrajeni tudi bloki ob Majaronovi ulici in takrat so ulico tudi poimenovali po Danilu Majaronu, uglednem pravniku in enem od ustanoviteljev ljubljanske univerze. O tem, da bi ulico v Ljubljani poimenovali po Danilu Majaronu, pa so razpravljali že leta 1933. Predlagali so, da bi se tako imenovala kakšna ulica v okolici univerze, a take ulice niso našli. Nato so predlagali, da bi se po njem imenovala ulica, ki zdaj poteka od Titove pred stadionom do nekdanjega igrišča Primorje, a to imenovanje ni bilo odobreno.
Nazadnje so leta 1933 po Majaronu imenovali Pucovo ulico za Bežigradom, saj se Dinko Puc, po katerem naj bi se imenovala ulica, ni strinjal s tem, da bi se imenovala po njem. Nerodno je bilo le to, da je bila ta ulica projektirana, a nikoli narejena. Tako je Danilo Majaron svojo ulico končno dobil leta 1958 v nastajajočem Savskem naselju.
Odvetnik in nadarjen pisec
Danilo Majaron je bil rojen leta 1859 v Borovnici, v družini posestnika. Čeprav so zanj starši načrtovali drugačno kariero, je šel študirat na Dunaj, sprva slavistiko, nato se je prepisal na pravo. Po študiju je začel službovati v odvetniški pisarni Ivana Tavčarja, pozneje, ko je opravil državni izpit, pa je odprl svojo odvetniško pisarno v Ljubljani.
Čeprav je hitro postal uspešen in ugleden pravnik, ga je nenehno vleklo nazaj k jeziku, k temu, kar se je sprva namenil študirati. Ves čas študija je pisal različna besedila, od basni pa do uvodnikov za Slovenski narod, za katerega je mesec dni celo delal kot plačani pisec, pozneje tudi kot urednik. Svoje znanje pisane besede je uveljavljal tudi v pravu – je pionir slovenske pravniške terminologije.
Zagovarjal nujnost ustanovitve univerze v Ljubljani
Čeprav v svojem političnem udejstvovanju ni bil pretirano uspešen, je bil med drugimi zaslužen za to, da je ljubljanski občinski svet leta 1908 sprejel sklep, po katerem so ulični napisi v mestu lahko le slovenski. Dejaven je bil tudi v mestnem izobraževalnem odboru in v nekaj mesecih je tam pripravil načrt za ustanovitev univerze s petimi fakultetami. Ko je osebno prepričal tedanjega jugoslovanskega ministra za izobraževanje, da je nujno ustanoviti univerzo v Ljubljani, se je leta 1919 začel tehnični tečaj, ki velja za začetek ljubljanske univerze. Danilo Majaron pa se je z vso vnemo posvetil vzgoji mladih pravnikov na pravni fakulteti.
»Majarona prištevamo po pravici najzaslužnejšim slovenskim možem novejše dobe; po svojem plemenitem človečanstvu, resnični kulturi in uglajenem nastopu pa je bil tudi ena najbolj simpatičnih in uglednih osebnosti slovenske javnosti,« je o njem leta 1933 v Slovenskem biografskem leksikonu zapisal Janko Polec.
Majaronova ulica v Savskem naselju je sicer v petdesetih letih izgubila nekaj sijaja. Je enosmerna ulica, skrita med bloki in trgovino, ki je tako kot vse ulice v tem naselju zaparkirana in prometno kaotična. A kljub temu ohranja nekaj čara arhitekturne dediščine 20. stoletja.
