Po newyorški razstavi in izidu knjige fotografij z naslovom Without sanctuary (Brez zatočišča) se je vnela silovita razprava o namenu, motivih in posledicah prikazovanja takšnih fotografij. Je gledanje ostudnih fotografij potrebno? Smo zato, ker smo jih videli, kaj boljši? Nas lahko česa naučijo, nam izostrijo duha, morda okrepijo kolektivno občutljivost za nasilje in človeško trpljenje okoli nas, so se spraševali nekateri. Ali pa z ogledovanjem morbidnih fotografij strežemo predvsem voajerizmu in tako še enkrat poteptamo dostojanstvo žrtev, so se spraševali drugi. Kajti, so opozarjali ciniki, ali morda kdo v Ameriki leta 2000 ni vedel za rasizem, ni poznal njegovih učinkov in posledic?! Je bila za »razsvetljenje« potrebna morbidna razstava človeške brezčutnosti?
Podobna vprašanja si lahko kljub razlikam (posnetki nasilja nad temnopoltimi so bili vendarle razstavljeni po sto letih in s plemenitimi nameni) zastavimo tudi ob nedavnem »neposrednem prenosu« divjaškega pretepanja nesrečnega mladeniča. Na primer: od kod takšna silovita zgroženost ob tem nasilju in hkratni odločitvi za »prenos v živo«? Morda nismo vedeli, kako je videti surovo pretepanje, da se ne tako redko konča s smrtjo žrtve in da je v marsikaterem okolju »kul« in se zato z njim velja pohvaliti pred prijatelji in znanci? In če je ravno pametni telefon pri roki… Veselice z aufbiksom so navsezadnje že dolgo slovenska podeželska »folklora«. Če »dec prebuta babo, ker baba teži«, prav tako. Ne gre se čuditi, da so intimnopartnerski umori v Sloveniji tako pogosti. In tako nerazumljeni: mediji, včasih celo uradne osebe, kot razloge navajajo »nesoglasja v ljubezni«, ljubosumje, prevaro, alkohol… In vendar je razlog en sam: odločitev za nasilje. Razlika je danes v tem, da so se zdaj tudi tradicionalni zaključki popivanj in vsakovrstnih sporov – tako kot gostilniške kvante in vsepočezno zmerjanje – z gostilniških vrtov preselili na svetovni splet. V besedi in sliki.
Množična dostopnost na spletnih platformah nasilje zagotovo do neke mere normalizira. Kot počasi segrevana žaba smo se »navadili«, da se lahko vsak nekaznovano spotakne ob organe tistega, ki ga ne mara, si izmišljuje in nekaznovano obrekuje ali se s tremi kliki prebije do posnetkov spolnih zlorab otrok; predlog policije, da bi uzakonili možnost takojšnjega umika posnetkov zlorab otrok, ki so uvrščeni na tako imenovani črni seznam Interpola, še vedno leži v predalu ministra Koprivnikarja. Morda se bomo zaradi »imperativa« komunikacijske tehnologije morali »navaditi« tudi na neposredne prenose umorov in mučenj, od rezanja glav do lokalnih posnetkov družinskega nasilja. Vprašanje pa je, ali bomo tovrstne prizore v biblični povodnji spletnih informacij sploh še zaznavali, prepoznavali in zahtevali ukrepanje. Slavenka Drakulić v nekem eseju popisuje svoj šok ob odkritju, da je solato s tržnice prinesla domov zavito v časopis s fotografijo kokoši, ki so kljuvale raztreščene možgane žrtve vojne. Opazila jo je, ko je odvijala solato, in »bila pretresena« nad medijskim odnosom do žrtev. Ampak Drakulićeva je še iz analognih časov…
Lahko pa razmišljamo tudi drugače. Manj črnogledo. Ko gre za čustva in prepričanja, imajo podobe grozodejstev praviloma večji vpliv kot besede: naj bodo še tako srhljive, puščajo neizbrisno sled in terjajo akcijo. Kim Phuc, deklica, ki gola beži pred napalmskimi bombami, je postala simbol trpljenja vietnamskega ljudstva. Brez te fotografije bi vojna najverjetneje trajala dlje. Morda bi v Ameriki brez znamenite razstave potrebovali še več časa za soočenje s koreninami rasizma. Holokavst morda ne bi bil tako živ v evropski zavesti brez posnetkov trupel in živih »mrličev«, ki so jih naredili zavezniki ob prihodu v taborišča, ob shujšanih moških telesih v taborišču Omarska pa ne bi tako hitro pomislili, da se zgodovina ponavlja. Morda bi grozo nacističnih taborišč z leti celo omilili ali jo pozabili – tako kot je obledel javni spomin na japonsko množično posilstvo več deset tisoč Kitajk decembra 1937 ali »le« arhivsko dokumentirano početje sovjetskih vojakov v Berlinu leta 1945, ko so posilili 130.000 žensk in deklet.
Ogorčeni odzivi ljudi na spletno prenašanje nasilja in množična jeza na Facebook, kjer so potrebovali dolge ure, da so odstranili posnetek, ki zdaj »veselo« kroži po spletnem vesolju, so lahko torej tudi obet ustreznejšega odnosa do nasilja in žrtev. Morda bodo zdaj mediji, ki so sočustvovali z žrtvijo tudi zaradi »predvajanja« njenega trpljenja, lažje razumeli, zakaj žrtve tako prizadevajo podrobni opisi njihovega trpljenja v poročilih o nesrečah in tragedijah. Morda bomo celo storili kaj več, da nasilje izkoreninimo. Z zagotavljanjem razmer za normalno odraščanje in človeka vredno življenje.
