Evropska unija se bo integrirala v večji meri na določenih področjih, na drugih spet manj. Poleg tega se bo nadaljevala Evropa več hitrosti, ki obstaja že nekaj časa. V schengnu ne sodelujejo vse države članice, prav tako niso vse države vključene v evro ali pa v sodelovanje na področju notranjih zadev in pravosodja. Evropa več hitrosti je neizogibna prihodnost EU. Bolj pomembno pa je, da EU potrebuje bistveno drugačno razmišljanje, kot je zdaj prisotno v pravniških in političnih krogih. Evropa več hitrosti ne obstaja samo v institucionalnem vidiku, temveč tudi v pogledu materialnega in duhovnega razvoja družbe. Skrbi me Evropa več hitrosti glede družbenega razvoja in dejstvo, da Slovenija ostaja periferija Evrope.
Zakaj Slovenija ostaja evropska periferija?Zavedati se je treba, da je Slovenija že zdaj periferija Evrope. Slovenija je sicer institucionalno enakopravna država članica EU, vendar pa družbena moč ni zgolj v institucijah. Družbena moč je v gospodarstvu, proizvodnji znanja… Skrbi me prihodnost Slovenije, ker se ne znamo dovolj dobro umestiti in uveljavljati slovenskih interesov v Evropski uniji. Naj ponazorim s primerom. Pred kratkim sem na povabilo poljskih poslancev govoril v evropskem parlamentu kot neodvisni strokovnjak o predlogu komisije za direktivo o napotenih delavcih. Gre za predlog, ki je zelo protekcionističen. Bogatejše države članice poskušajo obdržati napotene delavce s periferije zunaj svojih meja, ker njihovim delavcem jemljejo posel. Med razpravo se je pokazalo, da bo ta direktiva najbolj prizadela Slovenijo, ker pošiljamo relativno veliko napotenih delavcev na delo v tujino. To je samo eden od primerov, pri katerem se kaže, da miselnost vladanja v EU izhaja iz njenega centra. Interesi periferije so precej nevidni. Tudi če so vidni, pa periferija izgublja. Poljaki, Čehi, Madžari, Hrvati in Slovaki so prav tako zaskrbljeni.
Zakaj je sprememba direktive problematična?Direktiva zmanjšuje primerjalno prednost evropske periferije. Gospodarske družbe s periferije bi morale namreč svoje delavce med opravljanjem dela v državah centra plačati po tamkaj veljavnih pravilih. To pa bi jim bistveno zmanjšalo prednost na trgu dela. Gospodarske družbe in delavci s periferije so namreč konkurenčni predvsem zato, ker so cenejši.
Ali ni eden izmed temeljev EU, da delavci dobijo enako plačilo za enako opravljeno delo?V EU delavci še zdaleč niso plačani enako za enako opravljeno delo, delavec v Sloveniji zasluži precej manj kot delavec recimo na Nizozemskem. Načelo, da delavci dobijo enako plačilo za enako opravljeno delo na istem kraju, pa je novi slogan sedanjega predsednika komisije. Če bo slovenski delavec napoten v Nemčijo in tam plačan enako kot nemški delavec, se bo pogosto zgodilo, da tega delavca nihče več ne bo hotel najeti. Slovenski delavci in gospodarske družbe imajo v Avstriji že zdaj velike probleme.
Pogrešate pomanjkanje pravilnega razmišljanja v EU? Kakšno razmišljanje bi bilo potrebno za okrepitev EU?Kaj pomeni »okrepitev« EU, je pravzaprav težko reči. Enostavno razmišljanje v abstraktnih pojmih, kot so več ali manj integracije, ne zadošča za razmišljanje o prihodnosti EU, saj se s tem poustvarja obstoječa situacija ali pa se samo poudarja moč obstoječih držav članic. Pogovor o potrebi po več ali manj integracije je vedno abstrakten. Toda težava se skriva v podrobnostih. Evropa je zelo hierarhična v gospodarski proizvodnji, proizvodnji storitev, dobrin, znanja. Glavni centri takšne proizvodnje so v bogatejših državah članicah, torej v centru EU. Podrobnosti ureditve pa niso vedno naklonjene tistim, ki so nižje v hierarhični strukturi proizvodnje.
Če bi EU hotela biti bolj trdna v prihodnosti, bi morala resneje nasloviti poustvarjanje neenakosti. V ZDA trenutno poteka velika razprava o problemu koncentracije moči in bogastva v rokah enega odstotka prebivalstva. Evropa ima drugačen problem, problem regijske neenakosti. Med najbogatejšo in najrevnejšo regijo je 32-kratna razlika. Evropa bo morala nasloviti svoje lastno poustvarjanje te neenakosti, če si želi zagotoviti stabilno prihodnost.
Kako je najbolje zmanjšati regionalne razlike v EU? To se zdaj poskuša že početi s pomočjo strukturnih skladov državam članicam.Odpravljanje neenakosti z dodatnimi proračunskimi sredstvi ne zadostuje. Vedeti je treba, da države, ki so se pridružile EU po letu 2004, dobijo iz strukturnih in kohezijskih skladov bistveno manj, kot so dobile nerazvite regije držav, ki so se pridružile EU pred tem. Poleg tega pa se preveč osredotočamo na proračunske transferje, a ti ne kažejo prave slike dogajanja v EU. Dnevna bitka na trgu je izvzeta iz te slike. Obstoječi način razmišljanja pravnikov in politikov prepogosto prispeva k temu, da se dnevno poustvarjajo neenakosti v EU.
Bratislavski proces skuša nasloviti probleme EU, a jih ne identificira pravilno. Omenja se dvom o temeljnih vrednotah EU, problem populizma. To so seveda tudi problemi. A treba je vedeti, da morajo ljudje, ki so poraženci demokratičnega sistema, dobiti svoj glas v demokratičnem okolju. Težko pa je ljudi prepričati o politiki večje vključenosti, če so na drugi strani sami izključeni iz materialnega in duhovnega razvoja.
Se ta občutek izključenosti dogaja na Nizozemskem in v Franciji, kjer letos obstaja možnost, da bodo na volitvah zmagali populisti?Absolutno. Izključeni ljudje obstajajo v vsaki družbi. Sistem ustvarja zmagovalce in poražence. Njihova frustracija se nato uporabi v slabe namene in to je tudi treba nasloviti. Poteze, kot je predlog nove direktive o napotenih delavcih, bi se lahko interpretirale kot poskus vplivanja na te volitve.
Kako to mislite?V zahodni Evropi ima veliko ljudi občutek, da so preplavljeni z delavci iz vzhodne Evrope. Ta problem se je začel že pred širitvijo EU in se vleče do zdaj. Ko je bila leta 2005 predlagana nova direktiva o storitvah na notranjem trgu, so bili v Franciji veliki protesti. Ta direktiva naj bi delavcem iz vzhodne Evrope omogočala večji dostop do trgov bogatejših držav članic. Frustracije in občutek, da se jemlje delo delavcem v bogatejših članicah, se zdaj poskuša nasloviti s predlogom, ki bi vzhodnoevropskim delavcev preprečili dostop na zahodnoevropski trg delovne sile.
Ali nima takšen poskus direktive nasprotnega učinka? Se z njim ne ustvarja populizem v vzhodni Evropi?Seveda ga ima. A s tem se v centru EU manj ukvarjajo in to je eden izmed problemov. Vsi se preveč ukvarjajo s tem, kaj se ekonomsko dogaja v centru, ne pa s tem, kaj se dogaja na periferiji.
Je mogoče populizem v EU zajeziti s skupnim odgovorom na ta pojav?To je praktično nemogoče. Populizem je del demokracije. Volja ljudi je izredno pomembna in te volje nobena demokracija ne more kar na lahko odpraviti. Nezadovoljstvo ljudi je treba nasloviti. Mislim, da je prepričanje, da je populizem jedro problema, zmotno. Populizem je odraz drugih družbenih problemov, ki pa se jih ne odstira. Primanjkuje analitične jasnosti, kaj se v EU pravzaprav dnevno dogaja. Obstoječi načini razmišljanja o EU, ki smo ga podedovali iz preteklosti, so izjemno omejeni. Ne dajejo nam dobre slike realnosti. Poleg tega se je EU razširila na vzhod, na kar pa nihče ni bil povsem pripravljen. Poglobljenega razmisleka o prihodnosti Evrope v novih okvirjih ni bilo, kot ga tudi danes ni.
Mislite razmislek o strukturnih problemih neenakega gospodarskega položaja novih in starih držav članic?Tako je. Tega strukturnega problema se nihče ni poglobljeno lotil. Ampak pomanjkanje analitične jasnosti je del problema vladanja v svetu na splošno. Z obstoječimi vzorci razmišljanja ne razumemo kompleksnosti sveta. Naj ponazorim na primeru naslavljanja neeenakosti. Thomas Piketty v svoji knjigi ponuja eno od razlag, zakaj je prišlo do globalne neenakosti. Če je donos kapitala večji od gospodarske rasti, to vodi do neenakosti, pravi Piketty. A tudi on ne zna jasno razložiti, zakaj se neenakost dejansko zgodi. Tako je z vsemi abstraktnimi razpravami. Problem EU kot tudi Slovenije je, da preveč operiramo z abstrakcijami tipa več ali manj integracije, več ali manj socialne države, več ali manj trga, več ali manj države. Te abstrakcije imajo določene ideološke predznake. Ampak z njimi ne pripomoremo niti k boljšemu razumevanju sveta niti k njegovemu boljšemu upravljanju.
S čim pa se potem lahko državljani EU sploh poistovetijo?Saj to je ravno ključen problem. Prijem, ko se zdaj med bratislavskim procesom poskuša ljudem govoriti o več ali manj Evrope, je deloval po drugi svetovni vojni. Takrat je bil zgodovinski spomin na vojno še zelo močan, zdaj pa je zelo okrnjen, kmalu ga praktično ne bo več. Zdaj je treba razlog za obstoje evropske integracije ustvariti na drugih temeljih. Ljudem je treba predstaviti, da je evropsko sodelovanje nujno in da je EU v takšni ali drugačni obliki pravzaprav neizogibna. Toda ti ideali se morajo izrazati tudi v dnevnem življenju. Lahko abstraktno govorimo, recimo, o bolj socialni Evropi, vendar če se to ljudi v vsakdanjem življenju ne dotakne, ljudje izgubijo stik s temi ideali. Zdaj se v evropski politiki ponovno pojavljajo zamisli o izključitvi Grčije iz evrskega območja, spet drugi bi želeli iz EU izključiti Madžarsko, Poljsko, Bolgarijo, Romunijo… O »rešitvah« v EU se ponekod spet razmišlja zelo radikalno… Ti pozivi so zelo ponesrečeni in ne preveč konstruktivni. Z izključitvijo države iz EU se strukturne težave teh držav ne rešijo. Prav tako zaradi gospodarske in politične povezanosti problemi teh držav ostajajo problemi Evropske unije. Grčija in EU bi z njeno izključitvijo še vedno imeli težave, kot jih imata danes. Ali je država v EU ali ne, bistveno manj vpliva na določene posledice v njeni družbi, kot si mislimo. Združeno kraljestvo bo zaradi svoje gospodarske, politične in akademske proizvodne moči še vedno ostalo eden izmed centrov Evrope, čeprav bo formalno izstopilo iz EU. Albanija, ki je kandidatka za članstvo, pa bo ostala periferna država EU ne glede na to, ali je članica EU ali ni. Včasih se nam zdi, da so premiki, kot so pristop ali izstop države iz institucionalnega sistema, zelo veliki. A ni nujno tako.
