Na mrzlo četrtkovo dopoldne, ko so prsti na rokah in nogah že po nekaj minutah začeli protestirati proti zimskim temperaturam, so zbrano skupino radovednežev na svojih delovnih mestih pričakali izbrani prodajalci Kraljev ulice. Pet kraljev in kraljica z ljubljanskih ulic so nas s svojimi zgodbami popeljali po nevid(e)ni Ljubljani, kot se imenuje vodena tura, za katero so zamisel dobili v Društvu za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice.
Jakobov rekord: več kot tisoč časopisov
Brez zadržkov je o svoji poti do Kraljev ulice spregovoril Jakob, prodajalec številka 15. »Ko sem prišel, sem imel hude težave. Bil sem zelo odvisen od drog, zato sem bil tudi zelo motiviran za prodajo. Prodajal sem od jutra do večera, enkrat sem v enem mesecu prodal več kot tisoč izvodov,« je turo začel eden izmed prvih prodajalcev Kraljev ulice, ki je bil na njihovi naslovnici leta 2007. Že takrat je zapisal, da so mu v društvu pomagali, da se je izvlekel iz življenja na robu in začel živeti človeka dostojno življenje, danes pa to še bolj drži. »Moje življenje, odkar sem opustil drogo, je v bistvu super. Zdaj mi ni treba več prodajati, ker imam tudi drugo delo, ampak še vedno je to zame tista možnost za obdobja, če sem kdaj brez denarja.«
Zaradi krize se mu zdi, da so ljudje bolj radodarni kot v zlatih časih. »Zdaj mnogi tudi sami živijo v pomanjkanju in bolj razumejo, da nekdo živi v še večjem pomanjkanju,« je prepričan predstavnik prodajalcev. Zaradi te funkcije ga ti kličejo kar predsednik in to je, kot v smehu pove, zanj boljše kot katera koli plača. Njegova taktika pri prodaji je bila predvsem, da nikoli ni nagovarjal mimoidočih slabe volje, vedno je bil nasmejan in čim bolj dostopen. A odzivi so bili zelo različni. »Pogosto sem naletel na takšne, ki so mi očitali, da nisem videti kot klošar. Očitno bi morali imeti za nekatere posebne uniforme. To so takšni, ki se hočejo pogovarjati s teboj, ker upajo, da si slabše od njih in da bi se oni počutili bolje,« je sklenil Jakob, ki navadno prodaja časopis v nakupovalnem središču, sam pa tam nikoli ne nakupuje.
Polde in Boris na svojih strateških lokacijah
Po prestolnici aktivno prodaja Kralje ulice okoli 130 prodajalcev, ki pa morajo imeti po pravilu društva izkaznico na vidnem mestu. Mnogi so na fotografijah na njih veliko mlajši, zaradi česar ne morejo skriti, da je to že vrsto let njihova vsakodnevna rešilna bilka. »Prodajam jih že tako dolgo, da ne vem, ali jih prodajam, da živim, ali živim, da jih prodajam. Ko mi zmanjka denarja in časopisov, najraje prodajam zdravo pamet – so taki časi, da gre najbolje v promet,« pravi veliki šaljivec Polde, za katerega je prodaja legalno prosjačenje. Izkupiček pa je po njegovem odvisen od posameznega pristopa. Sam seveda vedno skuša stranke spraviti v dobro voljo. »Spomnim se, kako mi je neka gospa rekla 'joj, jaz sem pa že tolikim dala', jaz pa sem ji odvrnil: 'saj ste dovolj stari za to'. Tako se je nasmejala, da je kupila časopis, pa še deset evrov mi je dala,« pripoveduje možakar, ki že od prvega dne prodaja na isti lokaciji na parkirišču pri železniški postaji. »Ne hodim drugam in drugim ne pustim, da prodajajo tukaj. Poleti grem pa vsako leto malo prodajat na morje.«
In medtem ko je Polde na vprašanje iz skupine, kateri avtomobil najpogosteje vozijo stranke, ki najraje kupijo Kralje ulice, odvrnil clio – nekoliko tudi zato, ker ga je ravno videl pred seboj –, nam je Boris opisal stranke glede na starost in spol. »Srednja generacija, oba spola. Pri mlajših pa izključno gospodične, redko kateri moški kupi,« je povzel prodajalec številka 341, ki mimoidočim morda deluje resno, a je pravzaprav velik dobrovoljec. Njegovo stalno mesto je pri izhodu iz podhoda pod železniškimi tiri. Prevzel ga je od pokojnega Marka, ki ga je tudi uvedel v »posel«. Prodaja vsak dan od osmih do dveh, poleti dlje. Zakaj? Ker ima minimalno pokojnino, obenem pa se zaveda, da bi se sicer zaprl med štiri stene v stanovanju prijateljice. Prav tako kot njegov lastnik je prijazen tudi njegov psiček Tobi. In ta izredno prijazni mešanec je osvojil že kar nekaj src, saj Boris včasih dobi hrano zanj. Pogosto ga redne stranke razveselijo tudi s kakšno drugo malenkostjo, malico ali pohvalo v časopisu. »V tej številki je ena, v prejšnji pa jih je bilo cel kup,« je ponosno pokazal svojim gostom.
Iz dneva v dan na ulici
Na prvi strani februarskega časopisa drugi del svoje zgodbe predstavlja tudi Špela, ki je nekoč po prestolnici prodajala Kralje ulice v družbi svoje podganice. Na videz krhka, a pravzaprav neverjetno močna gospodična, za katero so med drugim mislili, da ne bo nikoli več hodila, je ena izmed peščice prodajalk časopisa. Vedno več pa je med njimi tujcev, ki jim pogosto ne odpre vrat nobena druga organizacija kot Društvo Kralji ulice. »Če ne bi bilo tega časopisa, bi moral krasti. Drugače ne bi mogel preživeti. Država premalo ceni to društvo in časopis, ki preprečujeta veliko škodo,« je poudaril Jozef, bankrotirani obrtnik, ki se je zatekel v Slovenijo. Tako on kot kemik iz Irana, ki smo ga pozdravili v Čopovi ulici, sploh ne moreta upati na službo, čeprav imata znanje in izkušnje. Sama sta, brez vsega, brez družine, prijateljev… Preostane jima samo prodajanje. In vsak dan sta njuni prvi misli, kje bosta spala in kaj bosta jedla, če ne bo bosta prodala dovolj časopisov.
