Čeprav mraz ni popuščal, je Milan Končina tako kot skoraj vsak dan stal pred Sparom na Viču. V ušesih je imel slušalke, da si je čas krajšal z glasbo z radia, v rokah držal Kralje ulice in upal, da bo kdo kupil revijo. Ali mu podaril kakšen cent, evro. Pred trgovino se odpravi tudi ob sobotah in nedeljah. Le ko lije z neba, ostane doma. Mraz ga ne ustavi. Nadene si dolgo spodnje perilo, trenirko, žametne hlače, majico, tri puloverje ter puhovko in jo mahne na avtobus, na delo se vozi iz Savelj na Vič.
»Danes pa niti za sol ne bo,« je dejal, ko sva stala pred trgovino že kake tri četrt ure, v njegovem žepu pa je bilo le 70 centov. Kakšna taktika se najbolj izplača – biti tiho ali ogovarjati mimoidoče? »Toliko časa sem že tukaj, da je vseeno. Večina me pozna.« Tiho se je na petah pozibaval pred vhodom, tu in tam koga pozdravil, mu ponudil časopis.
Zmerjali so ga s klošarjem
Nekdo mu je prinesel piščanca. »Ta mi ga vedno prinese, včasih tudi kavni jogurtov desert,« je dejal, medtem ko ga je mimoidoči prosil za ogenj. Nekdo drug mu je dal pest bakrenih kovancev. »Doma imam plastični škorenj, tak, ki ga ima dedek Mraz. Ko bo poln, bom dal kovance vnuku.« Mlado dekle se je odzvalo na moje prigovarjanje, ali bo kupilo Kralje ulice. Z nasmehom je prispevalo dva evra, dvakrat toliko, kot stane revija. Mimo so prihajali tudi manj vedri obrazi. Mrki ljudje. Teh je bilo več. Starejša moški in ženska sta pogledala skozi Milana, kot da ga tam ne bi bilo, se odpravila proti svojemu audiju in se odpeljala. Onadva vam nikoli nič ne dasta? »Ne. Za take ljudi sem premajhen, da bi odprli denarnico.«
To nista bila edina prezirljiva pogleda. »Toliko časa sem že tukaj, da sem za to postal imun. Na začetku me je pa grozno motilo. Počutil sem se kot peto kolo. Ti pogledi so mi sporočali, da je z menoj konec. Da nimam več perspektive, ker prodajam Kralje.« Ne le to. »Zmerjali so me, da sem klošar in naj grem delat. Včasih sem komu tudi kakšno zabrusil.« To so mu govorili ravno med tem, ko je delal – prodajal Kralje ulice. Deset let jih prodaja na istem mestu, zato ve, od koga lahko pričakuje naklonjenost in od koga odpor. Revijo je ponudil nekemu dekletu. Nasmehnilo se je in reklo: »Ne, hvala.« »Vidiš, to mi pomeni več, kot če bi prispevalo kakšen evro.«
Zaslužek je bil slab. Po dobrih dveh urah sva nabrala okoli šest evrov. Od tega denarja je Milan Končina odvisen. S socialno podporo in dodatkom, ki ga dobi za prostovoljno delo, mu nanese približno 370 evrov na mesec. Živi v najeti sobi, plačati mora še telefon, urbano... Stroški znašajo dobrih dvesto evrov. Za hrano jih ostane še kakšnih 150, morda 170. Ali zato po navadi na krožnik postavi makarone? »Ne smem jih jesti, ker imam sladkorno bolezen. Vseskozi moram razmišljati, kaj bom dal v usta. Še najcenejša je zelenjava. Največkrat skuham enolončnico, kruha pojem malo. Kupim dan starega, ki je 50 odstotkov znižan.« Z denarjem, ki ga zasluži pred Sparom, mu nekako znese, da si lahko kupi hrano in kakšen priboljšek, kot so cigarete. Te za marsikaterega človeka z roba družbe predstavljajo edini užitek. Tako ostaja nad vodo, a ga lahko že majcen nepredviden dogodek potopi. To je občutil pred dnevi.
Zaradi birokracije v še večjih težavah
Za nova oblačila nima denarja. Puhovko mu je dal prijatelj s Primorskega, sicer oblačila dobi pri človekoljubnih organizacijah. Tja se včasih zateče tudi po hrano. Ravno pred kratkim je prosil nune z Ježice, ali mu dajo kaj za pod zob. V še težji položaj ga je pripeljala birokracija. »Na socialni so izgubili moje dokumente, zato nisem dobil socialne pomoči.« Težavo so odpravili, vendar bo denar dobil z zamudo. Namesto 20. januarja naj bi ga dobil 4. februarja. To je že dovolj, da ni mogel plačati računov. »Izklopili so mi televizijo, telefon in internet. Glede najemnine sem se dogovoril z lastnico, da lahko plačam kasneje. Za avtobus pa nisem imel.« Kako je potem prišel do Viča? »Enkrat sem se peljal na 'šverc', potem sem skupaj spravil 1,2 za evra za vožnjo.«
Je to človeka vredno življenje? »Ne bi rekel. Ne vem, kako bi rekel takemu življenju. Živeti moraš. No, lahko si daš tudi vrv okoli vratu. Ampak s tem ničesar ne rešiš. Ko sem pred leti prišel iz Avstralije, sem poskusil tudi že to.« Zdaj tako črnih misli nima. Ima svari, ki ga razveseljujejo. Glasba, vožnja s kolesom, bere o Tibetu in knjige izpod peresa dalajlame. »Budizem mi je všeč. Poskusil sem z odpiranjem čaker. Pomagalo mi je.« Upa, da bo po dolgem času dobil službo. Ena možnost se mu odpira. Zelo rad bi se vrnil v Avstralijo, kjer je že imel dobro plačano delo. Zdaj si tega želi predvsem zaradi hčerke, ki prav tako včasih prodaja Kralje ulice, in njene družine. Da bi ji lahko pošiljal denar.
