Politika separacije ali amputacije.
Pod naslovom »Politika separacije ali amputacije« je priobčil poslanec dr. Šimrak v »Narodni Politiki« skrajno zanimiv članek. Prvi je izpregovoril usodno besedo o »amputaciji« menda g. Stojan Protič. Da je ta beseda dobila tak pomen in našla odmeva v enem delu naše javnosti, ki je izgubil možnost treznega presojanja našega žalostnega notranjega položaja, pa ni toliko kriv Stojan Protić, ampak g. Nikola Pašić. Zakaj on je tisti, ki skozi usta svojega zvestega oprode Svetozara Pribičevića oznanja, da noče celokupni državi potrebnega sporazuma.
Hvaležni moramo biti dr. Šimraku, najboljšemu poznavalcu notranjepolitične zgodovine Srbije med nami, ki je v omenjenem članku razkril vodilne misli in namene Pašićeve. Ta državnik je že leta 1885. kralju Milanu pisal, da mora Srbija s prizedinjenjem neosvobojenih jugoslovanskih dežela »udariti temeljni kamen hegemoniji srbskega plemena na balkanskem polotoku«. V tem smislu je Pašić kumoval londonskemu paktu, skoval krfsko deklaracijo in l. 1918 v Sarajevu pozdravil »Srbe treh ver«, v tem duhu vodi danes v državi SHS politiko centralizma, birokratizma in militarizma, – v državi, ki se ne sme imenovati Jugoslavija, ker je on iz tega naredil kabinetno vprašanje! (…)
Mi slejkoprej hočemo močno jugoslovansko državo, v kateri bodo vsi narodi uživali enakopravnost potom široke zakonodajne avtonomije tako tam, kjer žive plemena kompaktno sama zase, kakor tam, kjer žive med seboj pomešana, da se drug na drugega navadijo, se priuče politiki medsebojnega sporazumevanja in medsebojnih koncesij ter žrtev. Če pa hoče vsak sam zase, če se ne znamo, kjer je treba, podrediti višjim ciljem, če hočemo vsaksebi, potem pa bo res prišla amputacija, toda ne bomo mi, ki jo bomo izvršili po svoji trmi in samovolji, ampak drugi jo bodo izvršili in propadli bodo deli tako kakor celota! (…)
Slovenec, 4. februarja 1922
Naš problem.
V naši mali slovenski domovini je položaj takšen, da imamo vse polno strankarsko-politčnih vodstev, pa nobenega političnega vodnika slovenskega ljudstva v tej državi. Številna strankarsko-politična vodstva nimajo ljudstva za seboj; ljudstvo jim ne zaupa več, ker so več ali manj vsa – že enkrat ali celo že večkrat blamirana. Nasprotno pa je večina ljudstva brez pravega vodnika in zato ne ve ne kod ne kam.
O Hrvatih tega danes ni mogoče trditi. Oni imajo svojega Radića, okolo katerega se je zbrala pretežna večina kmetov, inteligence pa tudi duhovništva. To hrvaško ljudstvo drži skupaj ena sama politična misel: da mora dobiti svojo samoodločevalno pravico! V tej zahtevi je hrvaško ljudstvo tako enodušno, da je danes več kot jasno, da bo svoj cilj tudi doseglo. (…)
Avtonomist, 11. februarja 1922
Kriza in ideje.
Mnogo se govori in piše o takozvanem hrvatskem problemu, o sporu med Srbi in Hrvati, o reviziji ustav itd. Mi vemo, da gre v bistvu samo za eno vprašanje: ali hočemo postati Jugosloveni, t. j. nov političen narod, v katerem se bodo s pomočjo naravnega procesa harmonično zlila dosedanja plemena (narodi), ali pa hočemo ostati pri tem, kar nam je zapustila preteklost. (…)
Govori se o krizi Jugoslovenstva. Ne tajimo, da ta kriza obstoja. In čisto naravno je, da obstoja. Nikdar v zgodovini niso prodrle ideje kar čez noč. Vtelešenje velike, temeljne ideje je neizmerno bolestnejše kot porod človeka. (…)
Kriza je tu in kriza mora biti. Nujno je, da se v jugoslovenski državi borita dve sili: kohezija in adhezija. (…)
Vprašanje je: ali bomo mi – Srbi, Hrvati in Slovenci – z žrtvami gradili domovino, ali pa se bomo odpovedali blagoslovu medsebojnih žrtev in dopustili, da nam hudobne Erinije še enkrat razderejo zidove svobodne, ujedinjene, narodne države?!
Tabor, 11. februarja 1922
Amputacija?
Iz Belgrada je vržena v javnost po smislu in obliki tuja beseda: amputacija. Če je komu kak ud tako neozdravljiv, da ga je treba odrezati, pravijo tujci, da se ta ud mora »amputirati« – odrezati. Vprašanje, preneseno na našo državo, pa je, kateri del te države je neozdravljivo bolan, predvsem pa: ali je res bolan in ali je ta bolezen res neozdravljiva? Pretipljimo katerekoli del države, pa uvidimo, da so vzroki obolelosti vedno in povsod eni in isti: želodec ne prebavlja, kar požre, v glavi pa se kisajo možgani… Organizem, država je popolnoma zdrava in vsi njeni deli so popolnoma pravilno razviti. Toda želodec, uprava pa samo žre in žre, od sebe pa »ne da nobene fige«. Pri glavi riba smrdi. Ko bi imeli v Belgradu glavo, vlado, kateri bi bilo v resnici mar za ljudstvo in ne za plemensko in kapitalistično nadvlado, bi imeli vsi deli te države svoje postave, ker Slovenci, Hrvati, Srbi in muslimani nismo in nikdar ne bomo eno na znotraj, najmanj pa tisto eno, kakor hoče cincarska »beogradska porodica«. Na zunaj pa hočemo postati eno namreč Jugoslovani v okviru skupne državne meje. (…)
Sedanjost, 12. februarja 1922
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
