Domislico, kako stopnjujemo izraz »laž«, je najbolj odzivno širil ameriški humorist Mark Twain (prvi jo je najverjetneje izrekel britanski politik sir Charles Wentworth Dilke) in postala je jedrnata prilika za argumente dvomljive vrednosti: kdor nima otipljivih dokazov za svojo trditev, se lahko bolj ali manj nesramno zlaže ali pa ustrezno prilagodi statistično obdelavo. Mnogi znanstveniki današnjega časa bodisi pod pritiskom načela publish or perish (objavi ali propadi) bodisi v želji, da bi dokazali svojo vnaprej izbrano tezo, uporabijo obe metodi.
Lagati je moralno?
Britanski okoljski svetovalec Jerome Ravetz (sicer rojen v ZDA leta 1929) je na področju filozofije znanosti precej znan po svojih kritikah predpostavke o objektivnosti znanosti. Skupaj s Silviom Funtowiczem je v začetku devetdesetih let 20. stoletja razvil koncept tako imenovane postnormalne znanosti, [1] nov pristop k znanstvenoraziskovalnemu delu in objavljanju rezultatov, ki naj bi »presegel« družbeno neustreznost uveljavljene normalne znanosti.
Ravetz primerja položaj znanstvenika z obveznostmi zdravnika v oddelku za nujne posege. Kirurgu, ki mu med nočnim dežurstvom pripeljejo kritično ranjeno žrtev prometne nesreče, se lahko zgodi, da ne more natančno vedeti, kaj vse ogroža pacientovo življenje; toda če bi za ponesrečenca odredil vse potrebne preiskave, bi ta najverjetneje umrl prej, kot bi lahko kirurg postavil natančno, znanstveno utemeljeno diagnozo; in če kirurg ne naredi ničesar, pacient prav tako ne bo preživel. Zato se je na primer zdravnik travmatološke klinike pogosto prisiljen odločiti za poseg brez popolnih podatkov o pacientovem stanju – in se za tak nujno tvegan poseg moralno utemeljeno odloči na podlagi ocene, da bi bile posledice zavlačevanja s posegom najmanj enako hude kot intervencija na podlagi napačne predpostavke o vzrokih za pacientovo kritično stanje.
Znanstvenik ne more vnaprej vedeti, kakšni bodo rezultati njegovih raziskav (če bi vedel, potem to ne bi bila znanost). Toda, kot trdi Ravetz, lahko se zgodi, da je tematika bistvena za prihodnost ljudi in da so nekateri od možnih izidov raziskave tako katastrofalni, da se je znanstvenik – kot kirurg travmatološke klinike – moralno prisiljen odločiti v prid še neznanemu rezultatu in ustrezno prilagoditi svoje raziskovalno delo, objave ter javne nastope. Kot družbeno bitje je znanstvenik (po Ravetzu) moralno dolžan uporabiti tako imenovano načelo previdnosti in po potrebi tudi predstaviti kot nesporen izid nekaj, za kar nima dokazov – ker so lahko možne posledice tako hude, da je treba takoj ukrepati.
Ali, če znanstvenik na podlagi lastnega prepričanja oceni, da je njegova teza pomembna za prihodnost človeštva, se je (po Ravetzu) moralno upravičen, celo obvezan, tudi zlagati, da prepriča javnost in predvsem odločujoče politike. To na prvi pogled zveni smiselno, a teza dejansko zanika pomembnost znanosti: kajti če znanstvenik nima zadostnih dokazov za veljavnost svoje trditve, potem njegovo prepričanje ni nič več vredno kot prepričanje kogarkoli, ki poskuša svoj ideološki predsodek predstaviti kot objektivno resnico.
Namerne in nenamerne pomote
Strokovna recenzija, ki je pogoj za objavo v (večini) znanstvenih publikacij, lahko odkrije napake v opisani metodi, v izračunih ali v sklepanju. Ne more pa ugotoviti, ali so podatki o eksperimentu zares plod poskusa. Zato nekateri podležejo skušnjavi, da si rezultate eksperimenta kar izmislijo. Trenutno je svetovni rekorder v tej kategoriji japonski anesteziolog Jošitaka Fujii, ki je zaradi ponarejanja in drugih grehov doživel uradni umik kar 172 objavljenih člankov. [2]
Število člankov, ki jih morajo znanstvene revije po objavi uradno preklicati in umakniti, predvsem po letu 2001 strmo narašča. Po analizi, objavljeni v reviji Nature, je med temi le 28 odstotkov člankov umaknjenih zato, ker je avtor priznal nenamerno napako. Pri 11 odstotkih je razlog za umik odkritje nesporne ponaredbe rezultatov; 17 odstotkov – avtoplagiatorstvo, primeri, ko poskuša raziskovalec članek o istih sklepih iste raziskave objaviti večkrat, z nekoliko spremenjenim besedilom; 16 odstotkov – plagiatorstvo (tujih člankov); 11 odstotkov – objavljenih rezultatov ni mogoče ponoviti, kar je temeljni pogoj za veljavnost znanstvene trditve; in 17 odstotkov člankov je bilo umaknjenih iz drugih razlogov, ki ne spadajo med nenamerne napake. [3]
Tudi znanstveniki so samo ljudje. Včasih se zmotijo – vendar če se res držijo znanstvene metode, to prej ali prej priznajo. A ker so samo ljudje, nekateri podležejo vsakovrstnim pritiskom in skušnjavam ter za raziskovalna sredstva, medijsko pozornost ali v podporo lastnim ideološkim prepričanjem tudi pretirano ali lažno predstavijo svoje rezultate, ponaredijo meritve.
Bolj iznajdljivi znajo v ta namen izkoristiti statistične metode.
Shujševalna čokolada
Spomladi leta 2015 je dr. John Bohannon z Inštituta za dieto in javno zdravje pritegnil pozornost vrste medijev s tezo, da uživanje čokolade pospeši hujšanje. Njegova trditev je temeljila na 21-dnevni raziskavi s tremi skupinami prostovoljcev: prva skupina je uživala shujševalno prehrano z znižanimi ogljikovodiki; druga skupina je poleg diete jedla temno čokolado; in tretja (nadzorna) skupina je uživala svojo običajno hrano, brez čokolade. Prva in druga skupina sta med testom shujšali, tretja pa ne (kar je potrdilo učinkovitost shujševalne diete). A rezultat, ki je pritegnil splošno pozornost medijev, je bil, da je druga skupina shujšala hitreje kot prva! Torej, temna čokolada pomaga pri hujšanju!
No, ne zares. Oziroma – vsaj predstavljena raziskava tega ne dokazuje. Inštitut za dieto in zdravje sploh ne obstaja – v času objave rezultatov je sicer imel svojo spletno stran, ki je med tem že ugasnila. John Bohannon ima res doktorat iz znanosti (iz mikrobiologije), a dela kot novinar in projekta se je lotil, da bi pokazal, kako je mogoče ponarediti znanstveno objavo. Vsi drugi parametri poskusa so biti taki, kot so opisani.
V poskusu je sodelovalo 16 prostovoljcev ali v povprečju 5 na skupino, kar je bistveno premalo, saj biološki parametri že sicer dovolj variirajo, da bo vsaj kakšen v tako majhni skupini značilno odstopal. Poskus je trajal le 21 dni, kar je za tovrstne medicinske teste precej premalo. [4]Obe dejstvi sta bili v objavljenem članku eksplicitno napisani.
A morda je najpomembneje, da Bohannon ni meril samo teže prostovoljcev: spremljal je tudi krvni holesterol, natrij, raven krvnih beljakovin, kakovost spanja, splošno počutje… Pri tako majhnem vzorcu je skoraj neizogibno, da bo vsaj kateri od spremljanih parametrov izkazoval posebnosti – namesto »Čokolada pomaga pri hujšanju!« bi bila pač udarna novica »Čokolada znižuje holesterol!« ali »S čokolado se bolje spi!«, nekaj že.[5]
Bohannon je članek poslal na več znanstvenih revij, ki se hvalijo s strogo recenzijo, in ga objavil v takrat še ugledni International Archives of Medicine (po Bohannonovem razkritju je revija članek umaknila). [6]
Bohannon je s svojo objavo demonstriral, kako je mogoče celo recenzirane znanstvene revije zavesti z metodo, ki je v znanstvenih krogih znana kot P-hacking ali prilagajanje nabora in karakteristik eksperimentalnih podatkov želeni visoki statistični značilnosti rezultata. V želji, da bi si zagotovil objavo ali »dokazal« svojo tezo, metodo uporabi marsikateri znanstvenik, vendar v nasprotju z Bohannonom zavajanja nikoli ne prizna.
Najbolj vplivno drevo na svetu
Ključna trditev teze, da človeški izpusti toplogrednih plinov, predvsem CO2, povzročajo nevarno ogrevanje našega planeta, je, da je bilo ogrevanje na koncu 20. stoletja izredno, da se torej nikoli prej v (klimatološko) znani zgodovini Zemlje ni zgodil po obsegu in/ali hitrosti podoben dvig temperature. Problem je v tem, da zgodovinarji in mnogi drugi raziskovalci dobro poznajo tako imenovano srednjeveško toplo obdobje (950–1250), ki je bilo po mnenju mnogih toplejše od konca 20. stoletja, pa za to očitno ne bi mogli biti krivi človeški izpusti CO2.
A dovolj natančne in globalno razširjene meritve temperatur imamo le od konca druge svetovne vojne naprej, zato poskušajo znanstveniki pretekle temperature ugotoviti na podlagi različnih deriviranih podatkov.
Drevesni obroči so lahko dober kazalnik preteklih temperatur, saj drevesa v toplem podnebju hitreje rastejo (in s tem tvorijo debelejše poletne obroče). A da bi lahko iz debeline obročev v določenem obdobju sklepali o temperaturi, moramo izračunati povprečje podatkov na podlagi statistično zadostnega števila dreves: posamično drevo namreč lahko raste hitreje ali počasneje zato, ker dobi več ali manj vode, gnojila, je bolj ali manj osončeno…
Michael E. Mann je s sodelavcema Raymondom S. Bradleyjem in Malcolmom K. Hughesom leta 1998 v reviji Nature objavil članek z rekonstrukcijo temperatur za preteklih 600 let, ki je dokazoval, da so te šele v 20. stoletju skočile daleč nad prej dokaj enakomerne vrednosti. [7] Metodo rekonstrukcije, ki je postala znana kot MBH98, je Mann uporabil še nazaj do leta 1000 in v tretjem poročilu IPCC (TAR3 2001) [8] objavil svoj graf preteklih temperatur, ki je kazal, da ni bilo niti srednjeveškega toplega obdobja niti poznejše male ledene dobe; graf je takoj postal znan kot »hokejska palica« in vrsta strokovnih člankov je dokazala, da temelji na – milo rečeno – prilagojeni statistiki. [9, 10, 11] Poleg tega so avtorji svoje zaključke utemeljili na analizi zelo posebnih dreves, namreč dolgo živečih borov v zahodnih ZDA (Pinus aristata, P. longaeva in P. balfouriana), ki so za biologe še danes misterij: ta drevesa zares izkazujejo nenavadno hitro rast v 20. stoletju – ampak samo primerki, ki rastejo v zelo ozkem pasu, od zgornje drevesne meje do največ̌ 150 metrov pod njo. Pri nižje rastočih borih take izredne rasti ni mogoče opaziti, kakor tudi ne pri drugih drevesih. [12]
Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC) se je moral zaključkom Manna, Bradleyja in Hughesa sicer odpovedati, a nikakor ni želel opustiti trditve, da je rast globalnih temperatur na koncu 20. stoletja izredna. Nov ključni »dokaz« je tokrat prispeval Keith Briffa s sodelavci, ki so na podlagi obročev macesnov s področja Jamal v Sibiriji ugotovili v bistvu enak potek temperatur kot »hokejska palica«. [13]
Analiza je bila nekoliko sumljiva že zato, ker je prvotni nabor podatkov, ki so ga dobili iz Rusije, vseboval obroče več 100 dreves, avtorji pa so kot temelj svoje analize uporabili nabor 34 dreves. [14] Briffa in njegovi sodelavci so za utemeljitev svoje trditve izbrali le 10 dreves, ki naj bi bila najbolj značilna. A statistična analiza le-teh je pokazala nekoliko neobičajno obnašanje: vsa so relativno mlada (vzkalila so po letu 1800) in so prvih 100 let rasla dokaj zadržano, potem pa začela izkazovati veliko variacijo v drevesnih obročih (kar je netipično – običajno mlajša drevesa rastejo relativno hitreje od starejših). A niti večina teh dreves ne izkazuje rasti v obliki »hokejske palice«: dejansko jo samo eden od macesnov z Jamala in tako je ta, na seznamu označen kot YAD061, postal najbolj vplivno drevo na svetu. [15]
Viri
1 Ravetz, Jerome R.; Funtowicz, Silvio O. (1991). Uncertainty and quality in science for policy. Boston: Kluwer Academic Publishers. ISBN 0792307992.
2 Retraction record rocks community. David Cyranoski, Nature News, 19 September 2012.
3 Richard Van Noorden: Science publishing: The trouble with retractions. Nature 478, 26–28 (2011); doi:10.1038/478026a.
4 Stacey C. Cahn, Ph.D.: Duped by dark chocolate: Anatomy of a weight loss hoax. Philly.com, JUNE 3, 2015.
7 Michael E. Mann, Raymond S. Bradley, Malcolm K.Hughes: Global-scale temperature patterns and climate forcing over the past six centuries; NATURE, VOL. 392, 23 APRIL 1998.
8 Climate Change 2001: IPCC Third Assesment Report.
9 McIntyre, S., and R. McKitrick (2005), Hockey sticks, principal components, and spurious significance, Geophys. Res. Lett., 32, L03710, doi:10.1029/2004GL021750.
10 Reconstructing Past Climate from Noisy Data; Hans von Storch, Eduardo Zorita, Julie M. Jones, Yegor Dimitriev, Fidel González-Rouco, Simon F. B. Tett; Science 22 October 2004: Vol. 306, No. 5696, pp. 679–682 DOI: 10.1126/science.1096109.
11 A STATISTICAL ANALYSIS OF MULTIPLE TEMPERATURE PROXIES: ARE RECONSTRUCTIONS OF SURFACE TEMPERATURES OVER THE LAST 1000 YEARS RELIABLE? By Blakeley B. McShane and Abraham J. Wyner; The Annals of Applied Statistics 2011, Vol. 5, No. 1, 5–44 DOI: 10.1214/10- AOAS398.
15 Steve McIntyre: YAD061 – the Most Influential Tree in the World. Climate Audit, Sep 30, 2009.
