Za morebitno novo, neodgovorno odlaganje strokovno menda že usklajenega modela ni nobenega razumnega opravičila. Ne finančnega – dodatnih 200.000 ni vsota, ki bi je ne zmogli – ne vsebinskega. Po toliko letih razprav bi že morali vedeti, kaj bo šoli koristilo in kaj ne in katere rešitve so dovolj »zrele«, da je z njimi mogoče v javnost. A kot vse kaže, je oblasti še najbolj po volji, če o rešitvah melje in melje – tako je tudi v zdravstvu in še kje – sprejme pa ne nobene. Tako ji ni treba prevzeti odgovornosti.
Eksterna preverjanja so že od zakonske prenove osnovne šole v 90. letih na prepihu strok in politik. Da jih velja ohraniti, se sicer strinja vsak minister, glede tega je soglasna tudi stroka. Zagotavljajo namreč objektivno in primerljivo informacijo o znanju učencev, primerljivo med učenci na sami šoli in s povprečjem na ravni države. Ta informacija, če je resno obravnavana, uravnoveša notranji in zunanji pogled na učne dosežke, kar je dobrodejno z več vidikov. Pogosto se namreč pokaže, da problematični ali »zgolj« socialno deprivilegirani »mulci« na eksternem preverjanju pokažejo več znanja, kot jim ga priznajo učitelji. In obrnjeno – da odličnjaki s »hudo skrbnimi« starši niso nujno najboljši. Eksterna preverjanja so torej dober mehanizem za slovensko šolo, ki ne zna in ne zmore učinkovito blažiti socialnih razlik, kot razkriva vse več analiz. A kaj ko se politično vedno znova zatakne pri sami izvedbi.
Enkrat je ta predraga, zato je Janševa vlada ukinila preverjanje znanja po prvem triletju. Drugič ni všeč šolam: bodisi ker imajo učitelji z eksternim preverjanjem preveč dela in zanj niso dodatno plačani bodisi ker učenci neobveznega eksternega preverjanja ne jemljejo dovolj resno, zaradi česar naj bi bil vprašljiv rezultat. Toda prav zaradi teh dilem je najustreznejšo rešitev pred leti iskal cvet slovenske stroke. Zaman. Junija letos bo minilo natanko šest let od izida »Lukšičeve« tri milijone vredne bele knjige izobraževanja, ki je, vsaj kar zadeva eksterno preverjanje, le podstavek za ministrske fikuse. Rešitve v njej namreč ekipi Maje Makovec Brenčič niso všeč.
Po beli knjigi bi bilo namreč eksterno preverjanje obvezno po vsakem triletju, tudi v 3. in 6. razredu, ne bi pa v nobenem razredu neposredno vplivalo na zaključne ocene pri posameznih predmetih. To ima namreč lahko tudi neljube posledice. Analize so namreč pokazale, da učnih dosežkov ni mogoče meriti tako, da bi lahko po eni strani izmerili tudi visoke dosežke v znanju, hkrati pa da ne bi po drugi strani povečevali števila učencev, ki devetletke ne bi uspešno končali. Eksterno preverjanje je skratka težko hkrati diagnostično in selektivno. Ali je morda prav ta zagata tista, zaradi katere na ministrstvu znova odlagajo uveljavitev novega modela, bo pokazala prihodnost.
