Povsem mogoče, ne, zelo verjetno je, da policija potrebuje tudi kakšno novo pooblastilo ali »sredstvo«. Bodisi zaradi nekoč neznanih ali v Sloveniji izključenih varnostnih groženj bodisi zaradi razvoja tehnologije, ki ga zlasti organizirani »klasični« kriminal praviloma posvoji pred katero koli policijo na svetu, hkrati pa je omogočil vznik nove »panoge«, kibernetske kriminalitete. Je pa z novimi pooblastili in sredstvi običajno veliko težav. V njihovi »naravi« je namreč, da zožujejo državljanske oziroma širše človekove pravice in svoboščine. Vendar to ni vselej prav očitno.
Če bi danes, denimo, policija zahtevala in vlada predlagala ukinitev tajnosti pisemskega občevanja, bi bilo bolj ali manj vsem državljanom jasno, da gre za ustavno nedopusten predlog. Ko je vlada predlagala – in parlament sprejel – zakon o obvezni hrambi komunikacijskih podatkov o vseh pogovorih in prometu v omrežju, pa je moral zakon priti vse do evropskega sodišča, preden je bil zaradi neustavnosti in nezakonitosti oziroma »nesorazmernega posega« v državljanske svoboščine razveljavljen.
Sodobni vodni top, ki naj bi ga konec leta dobila slovenska policija, 10. a in 10. b člen novele zakona o tujcih, električni paralizatorji ali beleženje registrskih tablic v noveli zakona o policijskih pooblastilih so iz iste zgodbe. Ni gotovo, ali jih policija res potrebuje, ni gotovo, ali so v skladu z ustavo, je pa zanesljivo, da ne širijo polja državljanskih oziroma človekovih pravic, temveč ga ožijo. Notranjo ministrico Vesno Györkös Žnidar, ki je med razpravo matičnega državnozborskega odbora v sredo izjavila, da položaj ne dopušča več filozofskih in politoloških razprav, velja zato tukaj z vljudno naveličanostjo zavrniti: Natanko zdaj, ko so svoboščine ogrožene, je čas za filozofske, politološke in morebiti še zlasti pravne razprave!
Ministrica si je na omenjeni seji zaželela »strokovne analize«, pri tem pa je že med razpravo o noveli zakona o tujcih ostalo »strokovno« nezadovoljivo odgovorjeno vprašanje, kako si predstavlja, da bo policija v bog-ne-daj-primeru izvajala 10. b člen. Kaj bo s »tujcem, ki ne izpolnjuje pogojev za vstop« in mu je bil ta prepovedan, če mu tudi »povratek« v sosednjo državo ne bo dovoljen? In kaj bo s tujcem, ki je »nezakonito vstopil«, bil »priveden do državne meje« in »napoten« v državo, iz katere je vstopil, ta pa ga ne bo sprejela?
Če slovenski ministrici v dobro tukaj dodamo, da tudi njen avstrijski kolega nima odgovora na ti dve vprašanji, namerava pa marca – in to ne z zakonom »na zalogo«, temveč z neposredno veljavno uredbo – zapreti mejo, je to slaba tolažba. Pravilneje, je dodatni razlog za zaskrbljenost, saj skorajda ni več vlade v Evropi, ki ne bi varnosti kot človekove pravice politično izigravala nasproti drugim pravicam in svoboščinam, pa tudi evropski komisiji so se »notranje kontrole« na schengenskih mejah priljubile. In skorajda ni več evropske države, v kateri javnomnenjske poizvedbe ne bi kazale na večinsko podporo takšni politiki.
Za čase, ko se bo o obdobju, ki menda ni dopuščalo filozofskih razprav, pisala zgodovina, kaže že zdaj ugotoviti: Slovenija je med najbolj naprednimi.
