V glavnem tekmovalnem programu, v katerem je najboljši film nagrajen z rotterdamskim tigrom, je bila letos konkurenca večja kot običajno, saj je bilo med osmimi nominiranimi filmi kar nekaj favoritov. Filmi so se lotevali tem, kot so portreti revščine in izkoriščanja, satirične obravnave družbe, denimo mladih in njihovih odnosov s starši, ali celo zgodovinske tematike – na primer francoskih pustolovcev, ki so se v 19. stoletju podajali v Čile. Tiger je letos pripadel filmu Sanala Kumarja SasidharanaSexy Durga, ki prihaja iz Indije – ustvarjalci so zanj prejeli nagrado v vrednosti 40.000 evrov.
Srhljivi zmagovalec
Naslov Sexy Durga najbrž zavaja, saj v filmu ni nič privlačnega, vznemirljivega ali zabavnega. Nasprotno – gre za izredno mučen film, srhljivko indijske patriarhalne družbe, ki je bila posneta brez scenarija in skozi improvizacijo. Durga (v sanskrtu beseda pomeni »nedoumljiva«) je hinduistična boginja mati, Šivova žena in boginja zmage, v filmu pa je Durga ime tudi glavnemu ženskemu liku, ki se s svojim partnerjem Kabeerjem sredi noči loti štopanja skozi Indijo; film namigne, da zato, ker bežita pred svojo okolico, ki ne dopušča, da bi bila skupaj, saj je ona hindujka, on musliman. Fokus pripovedi pa ni na verski nestrpnosti, temveč drugje: film, ki na neki način deluje kot indijska različica Funny GamesMichaela Hanekeja, se izkaže za izredno krut prikaz nečloveške obravnave žensk v Indiji, ki jih obsedeno časti kot idole in hkrati zatira in fizično zlorablja. Durgi in Kabeerju prevoz ponudita neznanca, za katera se izkaže, da sta sadistična nasilneža, a šele takrat, ko jima par ne more več uiti.
Sexy durga naj bi s svojim ustvarjanjem tesnobe in napetega vzdušja poudaril bolezenske dinamike spola, razreda in avtoritete v Indiji, vendar je ob vsem nelagodju, ki ga kot gledalci občutimo v zatemnjenih, klavstrofobičnih, mučnih in odvratnih prizorih psihološkega, fizičnega in spolnega nasilja, vprašljivo, koliko v tem smislu zares doseže in ali nista nasilje in sadizem na trenutke preprosto namen sama sebi.
Tesna zmaga Mesečine
Občinstvo letošnjega festivala pa je bilo navdušeno nad dvema filmoma, po priljubljenosti skoraj do konca povsem izenačenima: nad domačim dokumentarcem o materi, ki jo muči bolezen, Het doet zo zeer (Tako zelo boli) režiserke Heleen van Royen in nad ameriško neodvisno dramo Moonlight (Mesečina) Barryja Jenkinsa, ki je zmagala za las, v čisto zadnji predstavi na festivalu, in si tako le prislužila nagrado v vrednosti 10.0000 evrov. Film Moonlight je bil v teh tednih pogosto omenjen v istem dihu z Deželo La La, saj sta prav ta dva prejela največ nagrad in nominacij. Gre za pripoved o Chironu, mladem temnopoltem Američanu, ki je razdeljena na tri dele – na njegovo otroštvo, najstniška leta in odraslost – in ki kljub odraščanju v revnem in nasilnem okolju, ki ne dopušča mehkobe in nežnosti, kaj šele manjšinskih seksualnosti, odkrije, da je gej.
Senzacija, ki jo je ustvaril Moonlight, je morda še posebej presenetljiva zato, ker gre za film precej neznanega režiserja, Barryja Jenkinsa, ki je pred tem snemal predvsem kratke filme s skoraj izključno temnopolto igralsko zasedbo in brez velikih igralskih imen – pa je kljub temu tako med kritiki kot občinstvom požel skoraj izključno hvalo in prejel celo osem nominacij za oskarje, pri katerih neodvisni filmi praviloma niso na prvem mestu.
Tudi lahkotnejši žanri
Nagrado nizozemskih novinarjev je dobila komedija King of the Belgians (Belgijski kralj) režiserjev Petra Brosensa in Jessice Woodworth; morda je bila še posebej med Nizozemci komedija priljubljena zato, ker gre konec koncev za državi sosedi, ki si delita zgodovino ter podobno kulturo in jezik. King of the Belgians je posnet v slogu lažno dokumentarnih humorističnih serij, ki je bil zelo priljubljen v prejšnjem desetletju in danes deluje že nekoliko arhaično – vendar kulturno specifični humor in politično nekoliko nekorektne šale večino časa vseeno odlično delujejo. Zgodba lažno dokumentarnega filma ceste je preprosta, a hkrati polna referenc na resnične nedavne politične dogodke in situacije: belgijski kralj med državniškim obiskom v Turčiji nenadoma izve, da so se v francosko govoreči Valoniji naveličali zapostavljanja in krivic, ki naj bi se jim godile v primerjavi z večinskim flamskim prebivalstvom, zaradi česar so pravkar razglasili neodvisnost. Da bi preprečil politično in državno krizo, se mora Nicholas III. po hitrem postopku vrniti v Belgijo, a mu to otežuje sončna nevihta, zaradi katere letala ne letijo, predvsem pa turške ambicije po članstvu v EU – zato se v Belgijo na skrivaj odpravi po »balkanski poti« … Ustvarjalci filma so največje klišeje evropskih držav in nacionalnosti uporabili na komičen način, hkrati pa jih uspešno dekonstruirali – in tako verjetno ustvarili enega najbolj inteligentno zabavnih evropskih filmov leta.
