Če je doslej veljalo, da je Jacqueline Kennedy sedela »poleg Kennedyja«, naj bi v Jackie torej za spremembo on sedel poleg nje. Kljub temu se je težko znebiti občutka, da Jackie v resnici ne izstopa iz okvira svoje podobe žene, vdove, elegantne prve dame, skratka, podobe, ki je ključno definirana kot ženska. Zdi se celo, da Jackie ni prava protagonistka filma, temveč zgolj mašilo. Morda je njen lik res v žarišču filmskega pogleda – vendar se zdi, da pozornost ves čas priteguje tisto, kar je v njegovem perifernem vidu. Tam ni nikogar – a ravno za to gre: film ves čas opozarja na praznino. O Kennedyju se ves čas govori, vidimo pa ga bolj malo: na arhivskih posnetkih slabše ločljivosti, včasih v hrbet ali noge, le redko pa v obraz. Ko ga ni več, vidimo prazen prostor, kjer bi moral biti. Na neki način film z izogibanjem in zastiranjem v zvezi z njim ustvari skrivnostnost, ki (morda nehote) deluje veliko bolj zanimivo kot vse tisto, kar lahko jasno vidimo. Kljub domnevni genialnosti Jacqueline Kennedy pri nadzorovanju nastalega položaja še zdaleč ne gre za film o njej kot o samosvoji osebnosti: morda je res odlična strateginja, a kolikor nam je znano, to udejanja le pri medijski podobi svojega umrlega moža. Jackiejina zgodba brez Kennedyja ne obstaja, še več, njena zgodba je ravno to, da njega ni več.
Največji adut filma je tako nastop Natalie Portman. V Jackie je popolnoma spremenjena in skorajda neprepoznavna. Njena Jacqueline Kennedy je shujšana, cinična verižna kadilka, ki je divje zaščitniška glede svoje zasebnosti in ki kljub svojemu trpljenju vajeti ne izpusti iz rok niti za trenutek. Čustvovanje si dovoli le v najstrožje varovani zasebnosti in nato, hazardersko in skoraj ekshibicionistično, še off the record pred novinarjem, ki ne sme objaviti ničesar od tega, kar je slišal in videl. Povsem neprepoznaven je tudi njen glas, ki se skozi poseben ritem govorjenja in danes izumrli srednjeatlantski naglas, ki je bil sredi dvajsetega stoletja priljubljen med igralci in ameriškimi družinami višjega sloja, pokaže kot bistven določevalec osebnosti. Lahko bi rekli celo, da njen nastop preseže okvire, ki mu jih dodeli film s svojim scenarijem. Morda ravno s tem postane edina izjema v filmu, ki sicer v smislu medijske podobe Jacqueline Kennedy ne ponuja ničesar radikalno novega.
