Pred nekaj leti smo se prek neformalne skupine Ejga za lepše Jesenice odločili prostoru pod skalo vrniti dostojanstvo vsaj za en dan. Lotili smo se organizacije gledališke predstave, ki bi vsaj za trenutek vrnila spomine na staro slavo. V žepu nismo imeli niti evra in vsega skupaj smo se lotili v slogu ljudske iniciative. Najprej smo temeljito očistili vse skupaj, gimnazijski profesorji so pripravili gledališko igro, iz gledališča so nam posodili luči, iz kulturnega društva Biser so nam posodili stole, sosed je dal elektriko, dobili smo tudi zastonj prevoz s kombijem, medtem ko so prostovoljci delali na množičnem oglaševanju. Vsi tisti, ki so organizirali večji dogodek v svojem življenju, vedo, kako živčni so lahko trenutki pred uradnim začetkom, saj vam absolutno nihče ne more zagotoviti, da se bodo ljudje odzvali, čeprav ste strogo sledili navodilom iz marketinških učbenikov. Izkušnje iz tistih časov so me naučile, da so še najboljši dogodki tisti, ki motivirajo ljudi in so relevantni za večje množice, vendar tudi to ni 100-odstotno zagotovilo. Nas je pri tem mučilo dodatno vprašanje: kaj bomo storili, če bo začelo deževati?
In potem je prišel dan D. Mrzlično smo delali in hiteli ter pogledovali proti nebu, upali na suho vreme. Ker je bila predstava v večernih urah, smo se odločili postaviti tudi lučke, za kar smo uporabili kar domače »teglce«, v katere smo položili čajne svečke. Vsi skupaj smo bili izjemno presenečeni, ko smo pol ure pred začetkom videli ogromno ljudi vseh starosti, kako so prihajali iz vseh smeri in polnili prostor pod odrom. Gimnazijski profesorji so se namerno odločili za komedijo, saj so ljudem želeli na obraz narisati nasmeh in jim vsaj začasno omogočiti, da pozabijo na položnice in vsakdanje tegobe. Ko se je igra le začela, so skalo in okolico krasile lučke, ki so pričarale romantično in lepo vzdušje. V zraku se je čutila pozitivna atmosfera, ki je odtehtala ves naš trud. Ko je bilo predstave konec, so k nam pristopili predvsem starejši, ki so se dobro spominjali dogodkov na tem mestu še iz časov, ko so delali v žebljarni, plavžih in martinarnah. To je bil klasičen primer, kako z omejenimi resursi in dobro voljo narediti zanimiv kulturni dogodek. Skala, ki naj bi se pred davnimi leti baje prikotalila z Mežakle v dolino, je še vedno tam. Tudi ona čaka na boljše čase, ampak ponosen sem, da smo jo tisti dan obudili in jo okopali v soju luči ter nasmejanih obrazov gledalcev.
Pojutrišnjem je kulturni praznik, Prešernov dan. To je dan, ko naj bi se spomnili njegovih verzov in njegove pesniške genialnosti. Pa ne samo to. Naj bo tudi priložnost, ki jo lahko izkoristimo za »kulturni remont«. Mnogi se danes pritožujejo, kako so se v zadnjih letih razkrojile kulturne in moralne vrednote naše družbe. Včasih je Trubar tihotapil knjige v sodih in se pri tem bal za lastno življenje, danes pa imamo polne police knjig, od katerih številne nismo niti prebrali. Še ne tako dolgo nazaj so nam akviziterji po domovih prodajali cele zbirke knjig, ki so lepo zapolnile naše omare. Danes imamo veliko več knjig, bukvarne jih prodajajo po samo nekaj evrov, vendar ali to tudi pomeni, da smo bolj kulturni in da imamo več znanja kot prej?
Pravijo tudi, da naj bi bilo na televizijskih zaslonih preveč resničnostnih šovov, na informativnih spletnih portalih naj bi bilo premalo pozitivnih novic, na družbenih omrežjih naj bi bilo preveč vulgarnosti in premalo pravilnega slovenskega jezika, medtem ko naj bi bilo na radijskih postajah premalo slovenske glasbe. Pa vendar. Ali ni to zrcalo naše družbe? Bi imeli takšno ponudbo, če ne bi bilo povpraševanja? Narod brez morale in kulture ni narod. V družbi brez morale in kulture bodo prevladovali nekulturni, a glasni in dominantni posamezniki, ki bodo s svojim obnašanjem rušili osnove družbe. Če po bregu spustite dva soda, bo tisti prazni sod bolj glasen, vendar ko se razbije ob skalo, ugotovimo, da v njem ni ničesar. Dejstvo je, da se ljudje po navadi prilagodijo svetu in ne obratno, saj je to mnogo lažje, ampak ko je svet skupek surovih in brezkompromisnih materialističnih nazorov, se je takšnemu načinu razmišljanja treba upreti. Za začetek se lahko posvetimo boljši kulturi dialoga, s katero bomo spoštovali mnenje nasprotne strani, zlasti v situacijah, ko je to možno. Naj bo to naš prvi mali korak za boljši jutri.
In na koncu pride tisto najbolj pomembno vprašanje: kaj še lahko storimo, da bo bolje?
Odgovor lahko najdemo v izjavi še enega pesnika, Rumija, perzijskega velikana iz 13. stoletja, ki je izjavil: »Včeraj sem bil pameten in hotel sem spremeniti svet. Danes sem bolj zrel, zato bom najprej spremenil sebe.«
