Živimo v svobodnem svetu in vsekakor spoštujem odločitev posameznika o tem, s kom se bo družil in s kom ne, pa čeprav le na spletu, vendar me je vseeno zanimalo, kaj ga je pripeljalo do točke za takšno potezo. Rekel je, da redno spremlja moje objave in v njih je po njegovem mnenju premalo prisotnega »bosanskega duha«. Ker se mi je to zdela zanimiva ugotovitev, sva se se malo pogovorila. Povedal mi je, da se številni mladi v Sloveniji po rodu iz Bosne in Hercegovine po njegovem mnenju izgubljajo in jaz bi jim lahko pomagal pri iskanju kulturne identitete: »Pri tem pa bi lahko manj glorificiral ‘slovenstvo’, ker s svojimi zapisi ‘našo’, že tako izgubljeno mladino, usmerjaš v napačno smer.«
Vsi tisti, ki smo na neki način drugačni od splošnih določil večinske družbe, vemo, kakšen je vsakodnevni ritem, in če pogledamo malo natančneje, vsi izstopamo iz družbe na takšen ali drugačen način. Vprašanje je samo, koliko bo to pritegnilo poglede (in jezike) drugih. Človeštvo se od samega nastanka, zlasti pa od marčnih revolucij leta 1848, obremenjuje z »našimi« in »njihovimi«. To se najbolje odrazi ravno v času predvolilnih kampanj, gospodarskih kriz ali predvojnih situacij, ko se ponosno omenja »naša, bogata in večvredna tradicija« v primerjavi z »njihovo«, ki je drugačna in zato manjvredna. Sam sem rahlo do pretežno alergičen na pretirano poveličevanje določene kulture, saj takšno obnašanje številne zanese v verovanje, da so »naši« superiorni, kar praviloma človeka odpelje v rasizem, ksenofobijo in zaničevanje »njihovih«.
Klasičen primer je nedavno opozorilo na »nevarnost slovenskih migrantov« v Avstriji pod okriljem nasmejanega Kekca. Vsi pripadniki manjš(insk)ih skupin, ki so na določen način stigmatizirani v življenju, bodo vedeli povedati o svojih tegobah na dnevni osnovi. Invalidi imajo svoje težave, bolniki z aidsom tudi, nekdo, ki se preseli iz enega kraja v drugega, bo prav tako doživel določeno verzijo zbadljivk in komentarjev. Med njimi so tudi ljudje, ki živijo v Sloveniji, po rodu pa so iz nekdanjih jugoslovanskih republik.
Sam sem rojen na Jesenicah, vendar so moji starši prišli v Slovenijo kot ekonomski migranti že v 70. letih prejšnjega stoletja. Prišli so z enim kovčkom in brez bogatih delovnih izkušenj, vendar s polno mero dobre volje in marljivosti. Garali so vse življenje in zahvaljujoč Sloveniji, ki jim je dala priložnost, so živeli dobro in brezskrbno. Ko smo se v njihovem življenju pojavili še otroci, so storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi nam omogočili čim lepše otroštvo, pri tem pa so nam venomer govorili, da se moramo učiti, saj nam bo samo dobra šola zagotovila tudi dobro življenje. Bili smo skromna družina, ampak starši so se maksimalno potrudili, da smo šli na obisk k sorodnikom v Bosno vsaj dvakrat na leto. To so bile situacije, ko smo se iz »Bosancev« prelevili v »Slovence«. Ponavadi smo ostali tri tedne in vsaka ura, ki smo jo preživeli s sorodniki, je bila na svoj način zlata vredna. Tisti trenutki so nam tudi pomagali, da smo očuvali temelje bosanske identitete, zlasti v linvgističnem in kulturološkem smislu. Po vrnitvi v Slovenijo smo spet postali »Bosanci« in treba se je bilo znova prilagoditi novim, sicer nam že znanim pravilom, kar je olajšalo nalogo.
V družbi prevladuje mišljenje, da imamo eno identiteto. V resnici jih imamo vsi veliko več. In te se med seboj prepletajo, včasih brez nekih večjih težav, včasih z velikimi ovirami, ampak ko govorimo o sami kulturi in jeziku/-ih, se zadeva začne doma. Če starši spoštujejo tradicijo, se bodo maksimalno potrudili svojega otroka vzgajati v takšnem duhu. Nekatere inštitucije, kot so recimo kulturna društva, mediji, in družbeni odnosi lahko osnovo posameznika samo nadgrajujejo, vendar so odrasli posamezniki tisti, ki se bodo sami odločili, kako bodo živeli v svobodni in demokratični družbi. Da bi pričakovali napredek v lastnem življenju, moramo najprej razčistiti sami s seboj, česa si želimo, in potem trdo delati na širjenju obzorij. Šele potem nam lahko pomagajo tudi drugi. Najboljša izhodiščna točka je razmišljanje, da bomo v drugih najprej videli človeka, preostalo sledi daleč zadaj.
Ker pri nas obstaja veliko tistih, ki se v navijaškem slogu z obema rokama držijo samo ene identitete, sem se sam že pred nekaj leti zavestno odločil, da bom šel v nasprotno smer. Pisanje zgodb se mi giblje nekako na podlagi zlatega trikotnika: Bosna mi je dala starše, starši so mi dali vzgojo, Slovenija pa dobro življenje. Pišem popolnoma po občutku. Enkrat je tematika turizem v Sloveniji, drugič je odnos singapurskih oblasti do korupcije, tretjič je govor o dobrih ljudeh in sevdalinkah, vendar je vodilo vedno isto. S svojim pisanjem želim graditi mostove med ljudmi z različnimi kulturami in v nasprotju s prevladujočim obnašanjem v družbi ter večini medijskih korporacij poskušam izpostavljati pozitivne in skupne točke. Zveni naivno, ampak trdno verjamem, da moram iti po tej poti. Menim, da nam vsem skupaj manjka komunikacije in pozitivnega dialoga.
Skoraj vse življenje sem živel v Sloveniji in ne gre za nikakršno glorificiranje slovenske kulture, temveč iskreno spoštovanje in hvaležnost v znani maniri: spoštuj druge in ceni svoje, ne glede na to, od kod smo, saj se tudi čokolada ocenjuje po okusu, ne po kraju proizvodnje.
