Dolgo let se nismo obiskovali, čeprav nihče ni vedel pravega razloga za to. Zaradi nekih govoric in komentarjev so se sorodstvene vezi enostavno prekinile in otroci smo rasli, ne da bi vedeli, kdo so njihovi bratranci in sestrične na drugi strani. Ko sva se počasi vzpenjala po visokih stopnicah, me je brat še vedno poskušal prepričati, da se vrneva nazaj. Čeprav niti sam nisem vedel, kakšna bo reakcija, sem vseeno vztrajal. Končno sva prispela na cilj in pozvonil sem. Kmalu so se odprla vrata in pred nama je stala teta, ki je na široko odprla usta in ni vedela, kako reagirati. Presenečenje je bilo popolno. Lepo sem pozdravil in jo vprašal, če lahko vstopiva v hišo. V tistem trenutku je prišel tudi stric, ki je ravno tako začudeno gledal v naju. Končno sta rekla, naj greva notri.
Prvih nekaj minut je bila čudna atmosfera, ampak vedel sem, da se bo prej ali slej prelomilo. In res se je. Začeli smo se sproščeno pogovarjati, na mizo so prišli priboljški in kava, čez pol ure smo se že smejali. Ko sva na koncu odhajala, sva jih povabila še k nam na obisk. Brat je še vedno dvomil, ali nas bodo resnično obiskali, vendar se je zgodil čudež. Stric in vsa njegova družina so se čez nekaj dni pojavili na naših vratih in z njimi smo preživeli čudovito popoldne. Po skoraj desetletju prekinjenih vezi smo bili spet ena velika družina. Danes živimo v številnih državah in ravno s pomočjo sodobne tehnologije smo kljub geografski oddaljenosti v rednih stikih.
Nekaj podobnega se mi je pred kratkim pripetilo tudi v Singapurju. Kadar koli smo želeli obiskati družino, ki nam je po določenih družbenih kriterijih blizu, mi je možakar na drugi strani vedno ponudil zanimiv izgovor. Zadnjič mi je celo dejal, da bo preveril svoj koledar, potem pa mi bo sporočil, kdaj lahko pridemo na obisk. Počutil sem se, kot bi želel obiskati ameriškega predsednika. Odgovora nikoli nisem prejel. Ker se otroci niso videli že kar nekaj časa, čeprav smo drug od drugega oddaljeni približno 20 kilometrov, sva z ženo prišla na idejo nenapovedanega obiska. In tako smo tudi storili.
Naslednji dan smo se enostavno usedli na avtobus in krenili smo na juriš. Ko smo se pojavili na vratih, najprej niso vedeli, kako reagirati, potem so nas pa le povabili v stanovanje. Pri tem sem opazil pogled njihove punčke, stare šest let, kako nas gleda z očmi, v katerih se je videlo vprašanje, kdo so ti ljudje. Tudi tokrat je bilo na začetku neko neprijetno vzdušje, potem pa je pogovor le stekel. Proti koncu obiska nam je bilo že lepo, zlasti čudovit mi je bil pogled na otroke, ki so se prešerno igrali v drugi sobi. Domov smo odšli z obljubo, da spet pridemo, saj kri ni voda. Še zdaj mi ni jasno, zakaj sta morali miniti dve leti, da se je zgodil obisk.
Skorajda ni družine, ki ne pozna podobnih zgodb in tukaj etnična pripadnost, vera, barva kože in kultura nimajo nikakršnega vpliva. Gre enostavno za človeško naravo, ki za malo malico premaga vse predhodno omenjene družbene značke. Ljudje smo družbena bitja, ki naj bi živela v sožitju z drugimi, na prvem mestu pa bi morali biti ravno ožji družinski člani, sorodniki, dobri prijatelji in sosedje, vendar se pogosto zgodi, da določeni posamezniki zaradi malenkosti ali nesporazuma te vezi pretrgajo in potem mine veliko časa, preden se obnovijo. Včasih se prekinejo tudi za vedno. V nekaterih primerih je nerealno pričakovati, da se bodo ponovno vzpostavili stiki, saj so bile storjene prehude napake in škoda je bila prevelika. Ni treba iti z glavo skozi zid v vseh zgodbah, ampak v tistih situacijah, kjer smo doživeli samo komunikacijski šum ali pa je bila storjena majhna napaka, je vredno poskusa, da se med posamezniki oziroma družinami ponovno zgradi nov most.
Pri tem nas pogosto ovirata ponos in trma. V glavi smo si postavili določene kriterije in teh se bomo držali, ne glede na kolateralno škodo, ki lahko nastane, pri tem pa najbolj trpijo otroci, ki ne poznajo sovrstnikov na drugi strani. Ko podobno razmišlja tudi oseba na nasprotni strani, lahko takšno stanje traja nekaj let, dokler nekdo ne bo dokončno »požrl« ponosa in naredil prvi korak. Čas pa neusmiljeno teče in lahko se zgodi, da je za ponovno vzpostavitev odnosov že prepozno. Razmišljati o tem, da imamo dovolj časa, je lahko zavajajoče, saj se lahko že jutri zgodi, da te osebe ne bo več med nami in enako se lahko zgodi tudi nam. Meni osebno v takšnih primerih pogosto pomaga psihološki pristop gledanja na stvari od konca proti začetku. Predstavljajte si, da smo v zadnjem obdobju življenja in si vrtimo življenjski film v nasprotno smer. Kaj bi storili drugače? Bi v nekaterih zgodbah reagirali enako? Ali smo res izčrpali vse možnosti? Bi spet čakali nekaj let ali pa bi vsaj poskusili in stopili v akcijo mnogo prej?
Samuel Beckett je v svojem delu Čakajoč Godota opisal zgodbo dveh potepuhov, Vladimirja in Estragona, kako sta vsak dan ob nekem drevesu čakala na Godota, ki je bil prispodoba za upanje in smisel, ki bi ju odrešil muk, vendar se v celotni zgodbi spreminjajo samo barve listov na drevesu, medtem ko Godota ni.
Namesto da čakamo Godota, raje naredimo tisti prvi korak. Verjamem, da ni lahko, ampak veliko lažje je porušiti, kot graditi. To najbolje vedo tisti, ki so gradili hišo v svojem življenju, zato ne čakajmo v nedogled in če obstaja vsaj majhna možnost za obnovitev sorodstvenih in prijateljskih vezi, poskusimo.
Kajti tudi zgodba dobrega kruha se najprej začne pri zlomljenem žitnem klasju.