Farhadijevi junaki so vedno kompleksni, polnokrvni ljudje iz mesa in krvi, razpeti med pritiske družbe ter lastna prepričanja in čustvene vzgibe. Režiser jih razporeja kot figure na šahovnici – enkrat potegne nepričakovano potezo eden, drugič drugi, enkrat je reflektor usmerjen v enega in drugič v drugega, vedno pa tako, da gledalec ne more zavzeti trdnega stališča do nobenega izmed njih. V njegovih filmih nikoli ni le ene vrhovne resnice, ampak ima vsak lik svojo in vsaka se zdi popolnoma legitimna in hudo problematična hkrati. Človeška narava skriva mnoge pasti in Farhadi zna pokazati, kako povsem spodobni ljudje klecnejo pod bremenom težkih okoliščin.
Glavna protagonista tokratne družinske drame sta gledališka igralca Emad (Šahab Hoseini) in Rana (Taraneh Alidoosti), mož in žena, ki zasedata glavni vlogi v gledališki postavitvi Millerjeve Smrti trgovskega potnika. Dramatični dogodek, ki zamaje temelje njune identitete in moralnih prepričanj, je grozoviti napad, ki ga Rana doživi v domači kopalnici, sledi pa mu Emadova naraščajoča sla po maščevanju.
V ospredju Trgovskega potnika se tako izluščita dve temi: sram in maščevanje (večkrat lahko v kadru vidimo tudi poster Bergamnnovega filma Sramota, kar je povedna referenca). Oboje je seveda cepljeno na kontekst iranske družbe. Kljub temu da gre za dramo, ki se v celoti dogaja znotraj družine in zadeva le peščico vpletenih, skoznjo vendarle preseva širši družbeni kontekst. V ozadju dogajanja ves čas utripa napetost med (družbenima) spoloma (ženska v taksiju Emada obtoži nadlegovanja, malček v varstvu noče na stranišče pred mamino prijateljico…), ki ji, kot se izkaže v krizni situaciji, podlegata tudi glavna lika, pa čeprav gre za visoko izobražena meščana in kulturnika. Rana tako zaradi sramu noče o zločinu govoriti niti s svojim možem, kaj šele da bi dogodek prijavila policiji, Emad pa se počuti kastriranega in se namesto ženi raje posveča kovanju maščevalnega načrta, ki bo obranil čast njegove družine.
Farhadijeva režija je najbolj mojstrska v načinu, kako na videz povsem vsakdanje dogajanje, ki ga snema s skoraj dokumentaristično držo (pa vendar s sila premišljenim in ekonomičnim doziranjem ključnih informacij), zlagoma, komaj opazno stopnjuje v nekakšen družinski psihološki triler in ga zašpili v presenetljiv konec brez pravih zmagovalcev in poražencev.
Gledalec tehta različne perspektive in drobce pripovedi sproti sestavlja v mozaik, ki ni nikoli popoln in na koncu poda več vprašanj kot odgovorov. Tam, kjer se Farhadijevi filmi končajo, se namreč začenjajo novi – tisti, ki se imajo odigrati v vaši glavi ali pa za kakšnim živahnim pofilmskim omizjem.