Zdravstveno zavarovanje: Iluzije, da ne bomo plačevali!

Bismarckov model

V Sloveniji imamo že več kot 150 let (z nekaterimi časovnimi prekinitvami) tako imenovani Bismarckov model zdravstvenega zavarovanja, za katerega je značilno naslednje:

model zdravstvenega varstva temelji na načelih obveznega, z zakonom predpisanega javnega zavarovanja, s področjem zavarovanja pa nato avtonomno upravljajo predstavniki delodajalcev in zavarovanih oseb;

za uresničevanje zavarovanja morajo vsi, ki bivajo na območju države ali opravljajo neko pridobitno dejavnost in imajo dohodek, plačevati prispevke v ustreznem deležu tega dohodka ustanovi, ki je nosilka zdravstvenega zavarovanja in ki ni profitna. Osebe, ki nimajo dohodkov, so po načelu solidarnosti prav tako upravičene do pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja;

država ima v tem modelu nalogo sprejemati zakone in predpise, po katerih morajo ravnati nosilci zavarovanj, in izvajati nadzor nad spoštovanjem le-teh. Hkrati ima funkcijo arbitra in nalogo, da posreduje, kadar pride do motenj v sistemu. Na oblikovanje cen zdravstvenih storitev država vpliva le posredno (s sprejemanjem zakonov), sicer pa oblikovanje programa in cen storitev poteka po pogajalskem načelu med predstavniki izvajalcev in plačnikov storitev.

Gotovo je v sedanji ureditvi, ki je stara 25 let, marsikaj neustrezno in potrebno sprememb oziroma drugačnih opredelitev, kar se je tudi pričakovalo od tako imenovane zdravstvene reforme. Dobili smo gradivo, ki veliko pozornosti posveča ZZZS. Ta naj bi se po predlogih novega zakona kot dosedanji nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja spremenil v neki paradržavni aparat, ki bo deloval po navodilih vlade oziroma ministrstva za zdravje. Ukinjajo se njegovi dosedanji organi upravljanja (skupščina, upravni odbor) in dosedanja avtonomija ter vloga delodajalcev in delojemalcev pri odločanju o vitalnih zadevah v zvezi z zdravjem in zdravljenjem ter socialno varnostjo v primeru bolezni in poškodb. V nasprotju z ustavnimi opredelitvami o socialnem zavarovanju se le-to prikrito spreminja v model državno upravljanega sistema zdravstvene varnosti, kot ga poznajo v Angliji (Beveridgeev model). Za tega je značilno, da o vseh vprašanjih zdravstvenega varstva odloča vlada oziroma državni organi in da pri upravljanju s sistemom nimajo predstavniki delodajalcev in delojemalcev praktično nobene vloge. To velja tudi za predstavnike izvajalskih organizacij in združenj.

Potrditev tega je tudi predlog, da naj bi po novem direktorja ZZZS imenoval državni zbor, in ne več organi upravljanja ZZZS. To si lahko razlagamo le tako, da bo to po novem politična funkcija in osebnost ter nič več poznavalec sistema in menedžer, ki bi znal voditi službo skladno z zahtevami in potrebami zavarovanih oseb in delodajalcev. Lahko bi rekli, da poznavanje področja socialnega zavarovanja kot posebne »stroke« ni več pomembno. Pomembnejši od tega bosta poslušnost in privrženost vladajoči koaliciji, vladi in ministru (morda ministrici) za zdravje. Za naše razmere to ni niti napredek niti nadgradnja ali izboljšava sistema, temveč korak nazaj. Namesto tega bi bilo primerneje, če bi ministrstvo predlagalo in uveljavilo spremembe v vlogi posameznih deležnikov v sistemu, ker v obstoječi praksi, še zlasti zadnje čase, vse pogosteje prihaja do mešanja in prepletanja njihovih pristojnosti in odgovornosti. To se kaže v vse večjem vpletanju države, zlasti ministrstva, v zadeve, o katerih naj bi po zakonu samostojno in avtonomno odločali organi upravljanja ZZZS.

Treba se bo lotiti »grdih« vprašanj

Vse to so poleg zakonskih pomanjkljivosti povzročile vse pogostejše zahteve oblasti po soglasjih k vsakemu pomembnejšemu dokumentu, ki ga sprejemajo organi upravljanja ZZZS, in to tudi takrat, ko v zakonu niso predvidena. Te zahteve gredo tako daleč, da je treba pridobiti soglasje k dokumentu, še preden je sprejet. Tako je ministrstvo samo precej pripomoglo k premajhni učinkovitosti ZZZS in rušenju njegove avtonomije. Reforma bi morala odpraviti take nesmisle in razmejiti pristojnosti države, nosilca zavarovanja in organizacij izvajalcev ter jim dati avtonomijo, a naložiti tudi odgovornost za njihove odločitve in ravnanja. To je, ob nekaterih drugih zadevah, pravo socialno zdravstveno zavarovanje. Temu vprašanju bi moral zakonodajalec posvetiti več pozornosti in pokazati pripravljenost za spremembe, ki bi stanje izboljšale.

V predlogu je razmejitev pristojnosti med ministrstvom in ZZZS povsem nedomišljena. Predlog namreč določa, da mora ZZZS za vrsto aktov, ki jih sprejema, pridobiti soglasje ministrstva oziroma vlade. Če bi bile pristojnosti in odgovornosti jasne že v zakonu in ne bi bila prisotna težnja ministrstva posegati v kompetence drugih, ta soglasja ne bi bila potrebna. Še večji nesmisel pa je navedba, da bi po novem zakonu ZZZS dajal soglasja k dokumentom, za katere je pristojno ministrstvo. Taki primeri so denimo pravica do zdraviliškega zdravljenja pri zdravstvenih stanjih, ki jih določi minister (72. člen), standard zdraviliškega zdravljenja (73. člen), določitev seznama zdravstvenih stanj, pri katerih so zavarovane osebe upravičene do najzahtevnejše zobno-protetične rehabilitacije, itd. Gre za čisti nesmisel in za nerazumno mešanje pristojnosti, saj naj bi ZZZS ocenjeval delo državnih organov in k njihovim početjem dajal soglasja ali jih zavračal.

Ob pregledu nalog, ki naj bi jih opravljal »novi« ZZZS, pa lahko vidimo, da bi bila to bolj ali manj le administrativna opravila v zvezi z izvajanjem obveznega zavarovanja in nekaj »nesimpatičnih« opravil, kot je na primer določanje standardov in normativov, in to tudi tistih, ki jih v urejenih državah določa država (vlada, ministrstvo). Med temi je nujno treba posebej omeniti merila za določitev mreže javne zdravstvene dejavnosti, kar je po vsej logiki in ustavnih določilih naloga in izključna pristojnost države ter njenih organov. Ker pa je to strokovno zelo zahtevna naloga, ki bi naletela tudi na veliko nasprotovanj v različnih skupinah in okoljih, se tega nobeno ministrstvo od leta 1991 naprej in tudi sedanje ni lotilo. Oziroma – sedanje ministrstvo se je problema lotilo tako, da tega vprašanja v »predlogu« zakona več ne navaja in da na splošno prenaša pristojnost za sprejemanje normativov in standardov na ZZZS, pri čemer sploh ne navaja, za kakšne oziroma katere od njih gre. Ali so to normativi zdravstvenih zmogljivosti (kadri, bolnišnične postelje, medicinska oprema glede na število pacientov ali bolnikov), delovni in časovni normativi, standardi postopkov, kakovosti ali še kaj? Vse to so še kako pomembna vprašanja reforme in s tem celotnega sistema zdravstvenega varstva in zavarovanja. Če dejansko želimo vzpostaviti boljše zdravstveno varstvo, se bo prednostno treba lotiti prav teh »grdih« vprašanj.

Gotovo so spremembe potrebne tudi na področju urejanja odnosov med plačnikom storitev in predstavniki izvajalcev, ker je dosedanji pristop v mnogih pogledih zastarel in neustrezen. Morda so postopki dogovarjanja in pogajanj med ZZZS in izvajalci ter ministrstvom neustrezni in neučinkoviti, a to ne pomeni, da jih je treba odpraviti in zamenjati z nekim etatističnim modelom, kakršnega ponuja predlog zakona. Analiza bi pokazala, da so prav ministrstva v preteklih letih najbolj pripomogla k neučinkovitosti modela dogovarjanja z izvajalci. Doslej so v tripartitnih pogajanjih predstavniki ministrstva sodelovali kot eden od treh enakopravnih partnerjev, a ko ni prišlo do soglasja, je ministrstvo skoraj vedno odločilo v prid izvajalcem To je povsem logično, saj je ministrstvo (država) lastnik vseh bolnišnic (klinik, inštitutov) in je pač vedno poskrbelo, da je pomagalo »svojim«.

Arbitraža – nepristranski strokovni organ

Namesto iskanja načina, kako omogočiti dejansko dogovarjanje, »predlog« zakona ponuja ukinitev »partnerskega modela« urejanja odnosov med ZZZS in izvajalskimi organizacijami. Tega bi nadomestil nekakšen etatistični model, po katerem naj bi ZZZS po izhodiščih ministrstva predlagal program zdravstvenih storitev, izvajalci pa bi kvečjemu imeli pravico, da se prijavijo za izvajanje dela tega programa. Tudi to je ena od rešitev, ki spominja na neka davna leta, ki smo jih v Sloveniji že zdavnaj preživeli. V sodobni, demokratični družbi morajo imeti tudi predstavniki izvajalcev storitev in dobavitelji zdravil ter pripomočkov pravico in dolžnost, da se s plačnikom dogovarjajo oziroma pogajajo o programih, ki jih bodo na posameznih področjih in območjih zagotavljali zavarovanim osebam, o pogojih opravljanja dejavnosti na račun sredstev obveznega zavarovanja, o cenah storitev in o vseh drugih medsebojnih pravicah ter obveznostih. V teh pogajanjih predstavniki vlade oziroma ministrstva v primerljivih državah ne sodelujejo, saj naj bi ti svoje stališče opredelili tako, da določijo (s posebnim aktom) finančne in druge okvire za urejanje odnosov med plačnikom in izvajalci storitev ter njihova pogajanja. Pogajajo pa se plačnik storitev in predstavniki izvajalcev.

Tak pristop je značilen za države s socialnim zdravstvenim zavarovanjem in je izraz avtonomije deležnikov v sistemu in demokratične ureditve področja. Vlada ali ministrstvo mora glede tega le določiti okvire, znotraj katerih se lahko oziroma morajo deležniki dogovoriti. Predvideni morajo biti postopek in organi, ki odločijo o vprašanjih, ko med zakonsko določenimi deležniki ali v določenem roku ne pride do dogovora. To naj bi bila arbitraža, vendar ne takšna, kot jo poznamo zadnja leta, ko naj bi o spornih vprašanjih spet odločali isti, ki so se nekaj mesecev dogovarjali, a se na koncu niso dogovorili. Arbitraža mora postati nevtralen, nepristranski strokovni organ, v katerem ne bi sodelovali predstavniki izvajalcev ali plačnika, ki so sodelovali v pogajanjih. Vsega tega v predlogu zakona ni mogoče najti. Namesto tega ponuja povsem etatistični pristop, po katerem ministrstvo določi program zdravstvenih storitev, njegova izhodišča, prednostne naloge, cilje itd., nakar ZZZS izvede povpraševanje med izvajalci glede tega, koliko in kakšne storitve bi opravili. To ni isto kot dogovarjanje in pogajanje, v katerem se dva deležnika v zakonsko določenih okvirih dogovarjata in porazdelita odgovornost za izvajanje programa zdravstvenih storitev in za dostopnost le-teh zavarovanim osebam.

Še prav posebej je vprašljiv oziroma nesprejemljiv predlog, po katerem bi izvajalca, ki ne sklene pogodbe z ZZZS, izločili iz mreže javne zdravstvene dejavnosti, saj je bil ustanovljen (od države ali občine) za opravljanje javne dejavnosti, ki predstavlja širši javni interes. Prav tako predlog zakona ne predvideva možnosti reševanja spornih vprašanj, če med plačnikom in izvajalci ne pride do soglasja, kar pomeni, da lahko plačnik narekuje in vsiljuje pogoje izvajanja programa povsem po svoje. Tudi ta pristop ni v skladu z načeli demokratične družbe in avtonomije deležnikov v sistemu zdravstvenega varstva ter je za 21. stoletje nesprejemljiv.

Novost v predlogu zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju je uvedba obveznega nadomestila, ki naj bi nadomestilo dosedanje dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Ob nekaterih utemeljenih kritikah je sedanje dopolnilno zdravstveno zavarovanje s svojimi sredstvi kar nekaj let preprečevalo finančno krizo sistema zdravstvenega zavarovanja v državi, vendar so se pri njegovem izvajanju pokazale tudi nekatere pomanjkljivosti. Te kažejo na to, da so glede doplačil oziroma dopolnilnega zavarovanja potrebne spremembe. Spet pa se odpira vprašanje, ali sta rušenje in odprava dopolnilnega zavarovanja prava poteza. V tem delu je predlog delu javnosti pričakovano všečen, ker večina misli, da bo za svoje zdravstveno zavarovanje plačevala manj kot doslej, kar javnosti sporoča tudi ministrstvo.

To zavarovanje in sredstva, ki jih je zagotavljalo za financiranje zdravstvenih storitev, naj bi nadomestilo neko »obvezno nadomestilo«. To bi bilo odmerjeno od plač in drugih dohodkov ter premoženja posameznika, plačevali pa bi ga obvezno vsi, ki le-te imajo. Preprosto povedano: ne gre za nobeno nadomestilo, temveč za nov prispevek. Nenavadno pa je, da bi ga sicer vsi navedeni zavezanci plačevali iz neto dohodka od bruto osnove, ki vključuje tudi dohodnino. Na ta način bi bili ljudje od dela svojega dohodka poleg dohodnine zavezani plačati še »obvezno nadomestilo« in bi šlo za dvojno obremenitev. Zamisel je unikat v evropskem merilu, saj je ne poznajo v nobeni drugi državi. Takšen pristop je lahko pravno in vsebinsko vprašljiv. Glede na to, da bi šlo za neko dajatev za izvajanje obveznega zdravstvenega zavarovanja, je predlog tudi povsem v neskladju z načeli vertikalne solidarnosti, po katerih mora vsak zavezanec za prispevke plačevati sorazmerno enak delež (odstotek) svojega dohodka. To pomeni, da na primer oseba z 2100 evri dohodka prispeva v javno zavarovanje zneskovno trikrat več kot tisti, ki ima 700 evrov dohodka. Predlog zakona pa pri obveznem nadomestilu uvaja sedem razredov in višin tega nadomestila ter je v neskladju z načeli solidarnosti in enakosti, saj obveznosti ne bi bile več proporcionalno enake dohodkom, kot velja v javnem zavarovanju za preostale prispevke.

Ideja o nekem »obveznem nadomestilu« je tudi sicer premalo domišljena. Njena izvedba bi zahtevala veliko administrativnih opravil, saj bi moral Furs za vsakega zavezanca ugotavljati njegov dohodek, premoženje oziroma nepremičnine ter izdati odločbo, reševati morebitne pritožbe na odločbe itd. V vsakem primeru bi bilo treba izdati okrog 1,5 milijona odločb, kar je obsežno administrativno delo in tudi strošek, pri katerem se pojavi vprašanje smiselnosti in potrebnosti. Veliko enostavneje bi bilo, če bi zakon predvidel prispevno stopnjo delojemalca, ki bi se izračunala na podlagi njegove bruto osnove, plačevala pa bi se iz neto dohodka.

Uvedba obveznega nadomestila, ki ga ne poznajo nikjer drugje, v sistem tudi ne vnaša nujno potrebnih dodatnih finančnih sredstev. Nadomestilo naj bi kot nova javnofinančna dajatev zamenjalo dosedanja zasebna sredstva v sistemu, zanj pa niso priloženi (ali morda tudi ne pripravljeni?) nobeni izračuni in ni mogoče ugotoviti, ali se bodo zbrala sredstva v taki višini, kot so bila zbrana z dopolnilnim zavarovanjem. Tudi če bi bilo to zagotovljeno, je predlagana opredelitev rešitev le za neko kratko obdobje (morda eno do dve leti). Predlog zakona namreč določa fiksne zneske nadomestil po razredih, znano pa je, da cene zdravstvenih storitev in vrednosti programov rastejo s stopnjo inflacije, plač itd., čemur bi se po vsej logiki morala prilagajati tudi višina obveznega nadomestila, sicer ne bo zagotavljala ustreznega deleža finančnih sredstev, izračunanega ali ocenjenega (ali določenega?) ob pripravi zakona.

Čakalne vrste ne bodo krajše

Sicer pa predlog zakona ukinja praktično vsa zasebna sredstva v slovenskem sistemu zdravstvenega varstva, kar je vrnitev v neke čase, ko so bila zasebna sredstva v zdravstvenem varstvu iz političnih razlogov prepovedana in pregrešna. Namesto tega bi morali pri reformi izhajati iz davno znane resnice, da je ni države na svetu, ki bi lahko zagotovila dostop do vseh zdravstvenih storitev izključno z javnimi sredstvi. To bi bilo mogoče le tako, da bi se zmanjšal obseg pravic zavarovanih oseb ali pa bi se zmanjšali dostopnost in kakovost zdravstvenih storitev. Zato je ideja, da bo Slovenija zmogla ohraniti vse že dosežene pravice glede zdravstvenih storitev na račun javnih sredstev in da bo celo skrajšala čakalne dobe, širila mrežo javne zdravstvene dejavnosti itd., le iluzija.

Ministrstvo je pri pripravi »predloga« zakona poskušalo slediti stališču ustavnega sodišča izpred nekaj let, da mora vse pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja urejati zakon, podzakonski akti (predvsem ZZZS) pa naj bi urejali le postopke uresničevanja pravic in nekatere standarde le-teh. Temu ni mogoče oporekati. »Predlog« zakona pa tej usmeritvi ne sledi dosledno. Najprej ni jasna meja med nalogami Republike Slovenije, lokalnih skupnosti in delodajalcev pri pripravi, izvajanju in financiranju ukrepov krepitve zdravja, preventive in varovanja zdravja. Ni jasno, kdo je zadolžen za konkretne ukrepe in programe ter kdo jih financira. Izjemoma je to določeno le za delodajalce v zvezi s poškodbami na delu in boleznimi, povezanimi z delom (7. člen). Vse drugo, tudi storitve, ki naj bi spadale v okvir pravic zavarovanih oseb s posameznih ožjih področij, naj bi s posebnim aktom (tretji odstavek 46. člena) določil minister. To pa ni v skladu z zahtevo ustavnega sodišča, da vse pravice iz obveznega zavarovanja uredi zakon.

V posameznih členih, ki naj bi urejali pravice zavarovanih oseb, se mešajo pravice in postopki uresničevanja pravic, pri nekaterih tudi standardi, ki pa so nedefinirani. Pri pravicah do zdraviliškega zdravljenja je pravica vezana na stanja (in standarde), ki jih določi minister (in ne zakon!) v soglasju z ZZZS. Spet gre za mešanje kompetenc in odmik od zahtev ustavnega sodišča. Če bi sledili slednjemu, bi zakon dejansko moral določiti le pravice, postopke pa prepustiti nosilcu zavarovanja. Pri medicinskih pripomočkih pa so pravice vezane na standard, za katerega pa ni navedeno, kdo ga določa.

Že v prvem odstavku (druga alineja) 1. člena »predloga« zakona je navedba, da naj bi le-ta urejal obvezno zdravstveno in prostovoljno zdravstveno zavarovanje. To bi bilo vsekakor dobrodošlo, saj bi ljudje imeli možnost izbire oziroma bi vedeli, kako naj ravnajo za svojo najvišjo možno zdravstveno varnost. Toda v celotnem obsežnem gradivu ni nobenih opredelitev, kakšno prostovoljno zavarovanje naj bi imeli v Sloveniji in kaj naj bi bil predmet tega zavarovanja. Najti je mogoče le navedbe o »nadstandardnih« storitvah in pravicah, kar je povsem meglena opcija, dokler pristojni (ministrstvo, ZZZS) ne določijo standardov. Prav tako se zakonodajalec ni odločil, da bi predvidel uvedbo določenega reguliranega zasebnega zavarovanja, kar določa posebna evropska direktiva.

Zelo vprašljiva so tudi določila o tem, kdo je zavarovanec ali zavarovana oseba v obveznem zavarovanju. Od tega so namreč odvisne pravice ljudi. Glede tega »predlog« najprej navaja, da so zavarovanci vsi, ki opravljajo pridobitno ali drugo dovoljeno dejavnost ali prejemajo nadomestilo po posebnih predpisih. Tem je treba dodati zavarovane osebe zavarovanca in druge, ki imajo stalno bivališče na območju Republike Slovenije – te »predlog« tudi podrobneje opredeljuje.

Pomembna pa je ugotovitev, da so pri nas obvezno zavarovani vsi, ki so zaposleni v Sloveniji ali opravljajo kakršnokoli pridobitno dejavnost oziroma stalno prebivajo na območju Slovenije. Poudarek je na obvezni vključitvi vseh v obvezno zavarovanje in tega ni mogoče vezati na neke dodatne pogoje, kar je v nasprotju z načelom obveznega zavarovanja, da je oseba zavarovanec od dneva prijave v zavarovanje do dneva odjave iz zavarovanja. To načelo nekaterim omogoča, da se izmikajo obveznostim plačevanja prispevkov in drugim obveznostim. Če je zavarovanje obvezno, morajo biti v zakonu predvideni ukrepi zoper tiste, ki tega ne bi upoštevali. Tako bi na primer moral zakon predvideti možnost ali dolžnost ZZZS (in še koga), da prijavi v obvezno zavarovanje osebo, ki tega ni storila sama ali če tega ni storila druga pravna ali fizična oseba, ki bi to morala storiti. Zakon bi moral vsebovati določilo, da je zavezanec za prijavo oziroma za plačevanje prispevkov dolžan poravnati vse prispevke od dneva, ko so bili izpolnjeni pogoji za prijavo zavarovanca v obvezno zavarovanje (morda celo z zamudnimi obrestmi?), čeprav prijava ni bila vložena.

Neustrezno je urejeno tudi področje zavarovanja za poškodbe na delu in poklicne bolezni. Te naj bi določilo ministrstvo s posebnim aktom, kar je težko verjeti, saj ga doslej v Sloveniji ni uspelo pripraviti (ni znal, ni hotel?) še nikomur. Pa vseeno upajmo, da se bo to res zgodilo. Prav tako je neustrezno, da se zavarovanje za poškodbe na delu in poklicne bolezni meša z zavarovanjem za bolezni in poškodbe zunaj dela. V drugih državah gre za dve veji socialnega zdravstvenega zavarovanja, pri čemer so za izvajanje ukrepov preprečevanja poškodb na delu in bolezni, povezanih z delom, izvajanje programov krepitve zdravja na delovnem mestu in financiranje storitev zdravljenja in rehabilitacije zbolelih in poškodovanih zadolženi delodajalci. Po tem načelu in praksi iz tujine bi morala biti sredstva za zavarovanje za poškodbe na delu in poklicne bolezni ločena od sredstev za zavarovanje za bolezen in poškodbe zunaj dela, kar se nanaša na prihodke (prispevke) in odhodke za zdravstvene storitve in druge pravice.

V bistvu gre za dve rizični skupnosti, ki se lahko izvajata pri istem ali dveh različnih nosilcih zdravstvenega zavarovanja. Pomembno je, da se sredstva in odgovornost za zdravje in varnost na delovnem mestu vodijo ločeno in niso predmet vsesplošne solidarnosti v obveznem zdravstvenem zavarovanju. Zakaj naj bi bili na primer zavarovanci in zavezanci za plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje solidarni z delodajalci pri nalogah, ki jih v zvezi z varnostjo in zdravjem zakon nalaga delodajalcem? Prav tako bi veljalo v zakonu predvideti možnost finančnih spodbud (v obliki začasnega znižanja prispevne stopnje za poškodbe na delu in poklicne bolezni) za delodajalce, ki vlagajo v zdravje svojih delavcev in jim s programi krepitve zdravja na delovnem mestu uspe zmanjšati stroške za zdravljenje in rehabilitacijo teh stanj. Sicer pa, dokler ne bo take razmejitve med obema vejama zdravstvenega zavarovanja, ne bo jasno, kakšna naj bi bila prispevna stopnja za zavarovanje poškodb na delu in poklicnih bolezni. Sedanja stopnja, ki jo predlog zakona predvideva tudi za prihodnje, je ocena na podlagi stanja iz leta 1991, ko se je pripravljal sedanji zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.