Tako je zakorakal v politične vode in v Demos, kasneje v poslanske, svetniške in županske vrste, pa tudi nazaj k literaturi in na vodstveni položaj Društva slovenskih pisateljev ter PEN-a: v času, ko je bil podpredsednik PEN-a, je upravni odbor izključil Janeza Janšo. Je torej eden izmed kulturniških osamosvojiteljev, ki pa ga ni videti na fotografijah ne levih ne desnih osamosvojiteljskih junakov, ovenčanih s priznanji; ni ga bilo zraven, ko so se bili srditi boji za zasluge. Se je pa odločil svojo politično kariero okronati s položajem ministra za kulturo, potem ko je lani s tega položaja odstopila Julijana Bizjak Mlakar. Ker si je, kot pravi, rekel: »Najprej težiš, da se stvari ne premaknejo, ko pa imaš priložnost, rečeš ne? In sem rekel: ja.« In zdaj je na tnalu.
Gospod minister, naj vam nekaj dni pred kulturnim praznikom najprej čestitam.Meni? Zakaj pa?
Ker boste z zakonom enkrat za vselej jasno določili, kaj so pristojnosti upravnega odbora (UO) Prešernovega sklada in kdo predlaga kandidate za nagrade. In ker so imena nagrajencev končno nehala biti predmet curljanja informacij in medijskega prerivanja, kdo bo hitreje kršil embargo.Morda se politikom do zdaj to ni zdelo dovolj pomembno vprašanje, po drugi strani je pa mogoče res, da so prejšnji upravni odbori to možnost diskrecijskega odločanja želeli in so jo tudi izkoristili, kar je razburjalo javnost.
Predsednik UO Vinko Möderndorfer predlaga, da bi v prihodnje nagrajence razglasili še prej kot letos, 3. decembra, na Prešernov rojstni dan. Kaj menite o tem predlogu?Ta datum se mi zdi primeren, ne bi pa ga uzakonjeval, ker bi iz različnih razlogov, na primer zaradi redne zamenjave članstva UO ali komisij, lahko spravil člane v veliko časovno stisko. Tudi letos je šlo zaradi tega na tesno.
Pred dobrim letom dni ste kot državni sekretar ministrice za kulturo, Julijane Bizjak Mlakar, napovedali odstop iz »osebnih razlogov«. Ker ste ostali, nekaj mesecev zatem pa celo prevzeli ministrski položaj, se zdi, da osebni razlogi vendarle niso bili povsem osebni. Je zdaj čas, da razložite tisto situacijo?Na ministrstvo so me povabili kot nestrankarskega človeka, kot nekoga, ki nekaj ve o kulturi, tudi zaradi mojega zapisa o kulturi kot slovenski blagovni znamki, kar se je zdelo ministrici dobra zamisel. Potem smo se začeli ukvarjati s prenovo kulturnega modela, a se po letu dni ni veliko premaknilo. Tako sem imel kot državni sekretar zelo veliko obveznosti, a vsebinsko se projekt ni premaknil. In zato sem začutil, da bi bilo bolje, če bi delal tisto, kar znam bolje…
… to pa je?… pisateljevanje in delo na področju kulture – to je seveda subjektivni občutek, da ne bi mislili, da se hvalim. (smeh) V okviru PEN-a sem prej delal v mednarodnih zadevah in podobno. Tu na ministrstvu pa sem se posvečal predvsem političnemu funkcioniranju, da tako rečem. Potem je prišlo do ministričinega odhoda in ob ponudbi, da prevzamem položaj ministra, sem se sicer zavedal, da je časa malo, a po drugi strani sem si rekel: najprej težiš, da se stvari ne premaknejo, ko pa imaš priložnost, rečeš ne? In sem rekel: ja.
Se zdi to ministrovanje kot nekakšen logičen vrhunec vaše kariere, ki je bila od osemdesetih let naprej poleg kulturne tudi politična, poslanska, potem svetniška, pa županska?V resnici nisem imel takšnih političnih ambicij, ker se mi zdi, da je lahko županovanje bolj produktivno, tudi bolj ustvarjalno kot včasih visoka politika, kjer se veliko poseda in govori, rezultatov pa pogosto ni.
Za ministrski položaj ste se morali včlaniti v DeSUS, kajne?Da, ker ima stranka, kot mnoge druge, to zapisano v statutu. Pomislekov nisem imel veliko, ker je DeSUS v osnovi levosredinska stranka, sam pa si domišljam, da sem tudi socialno usmerjen.
A ob nedavnem sprejemu zakona o tujcih se DeSUS ni ravno izkazal kot socialno usmerjen.Glede zakona je veliko dilem in razlogov. Naj vam povem izkušnjo iz okolja, kjer živim. V minulih tridesetih letih se je v kraje severovzhodno od Ljubljane priselilo zelo veliko ljudi, tako da je danes staroselcev le četrtina. Tudi mene so po bifejih zmerjali s pritepencem in četudi smo bili večinoma Slovenci, so v nekem primeru nekateri »staroselci« celo zahtevali ločene paralelke v šoli.
(smeh) To je prekrasna zgodba o slovenski norosti! Je pa recimo Trzin tudi po zaslugi priseljencev postal najbogatejša občina, torej je to tudi zgodba proti zakonu o tujcih!Hočem reči, da ob kritični masi prišlekov a priori nastanejo napetosti.
Res je, le da smo mi daleč celo od minimalne mase. In da se, kot dokazuje vaš primer, stvari tudi ob kritični masi lahko pozitivno razvijejo.Vem. Upam le, da je namen zakona, če bo potrjen, preprečevati napetosti.
Upate, da ne bo potrjen?Ja, upam, da ne bo potrebe po uporabi takšnega zakona.
Prej ste rekli, da ste hoteli zapustiti položaj državnega sekretarja, ker se pri novem kulturnem modelu nič ni zares premaknilo. Ali se je zdaj, v vašem času, kaj premaknilo, bo model uzakonjen do volitev? In kakšen bo? Sinteza prejšnjih dveh, od katerih se je eden zavzemal za več stroke, drugi pa za več odgovorne politike, oba pa imata slabosti?Najprej naj vam povem nekaj podatkov. Trenutno zaključujemo koncept novega modela. Sam razmišljam o vlogi kulture v poosamosvojitvenem času, ko so celo nekateri kulturniki ugotovili, da je kultura s političnim pluralizmom izgubila del svojih javnih funkcij, posledično torej tudi del svoje relevantnosti.
Kdor je to ugotovil, ni imel pojma o vlogi kulture v kapitalizmu.Seveda, tradicija evropskega intelektualca… A to so trdili mnogi. Posledica tega je bila, da je politika na kulturo potem res začela gledati kot na dekor, ki ga lahko imamo, lahko pa ga imamo tudi malo manj.
In zato imamo spet sramotno nizek kulturni proračun.Ni tako nizek, je pa nižji, kot je bil, drži. A prav v tem času se je zgodil tudi svojevrsten paradoks: kultura se je neverjetno razmahnila. V sedemdesetih letih smo imeli na primer dve ali tri skupine, ki so poklicno delovale v nevladnem gledališkem sektorju, danes jih je nebroj. Danes imamo enajst profesionalnih gledališč in še gledališče v Trstu, Nemčija jih ima ob 82 milijonih prebivalcev le 142. To velja tudi za število orkestrov itn. Danes imamo tudi skoraj dvakrat več javnih zavodov, kot smo jih imeli pred osamosvojitvijo, sredstev pa enako ali manj. To je, še posebej v obdobju krize, povzročilo, da se je kulturni sistem spremenil v socialni sistem.
Toda to hiperinflacijo javnih zavodov so zakrivili politiki, ki so poskušali v novih poosamosvojitvenih okoliščinah »kupovati« volilne glasove s kulturnimi domovi v vsaki vasi. Seveda so jih kulturniki zahtevali, a odločali so politiki.Da, toda prej ko slej preidejo tudi ti lokalni zavodi na državne jasli, vsaj glede programskih sredstev. In tako imamo lokalne in regijske javne zavode, ki so 80- do 90-odstotno financirani iz državnega proračuna.
Kar je spet problem politike, lokalne in državne. Toda naj postavim zadevo na glavo: zakaj pa bi bilo to veliko navdušenje za kulturno produkcijo slabo? Kaj pa če je to odraz družbenega stanja, kjer je revnih okoli 1,1 milijona ljudi in mlada generacija sploh ne more računati na stabilno preživetje? Ali lahko kot kulturni minister zamahnete z roko nad tisoči ljudi, ki poklicno in ljubiteljsko v kulturi še najdejo smisel, skromno preživetje in kolikor toliko humano okolje? Ali naj gredo raje med vaške straže?Se strinjam, problem je res v tem, da mnogo ljudi sistem kulture razume kot neke vrste socialno zatočišče. To se je še posebej očitno pokazalo v pogovorih o plačevanju prispevkov za samozaposlene. To pa ima lahko posledice za kakovost.
Mogoče bi bilo temu treba reči socialni korektiv za posebne poklice. To je zahodni izum, to ni kak ostanek socializma. Francoski model je vseboval celo minimalna plačila za umetnike v času mirovanja, ki v umetniških poklicih nujno nastopijo.A zdaj so postali nekaterim umetnikom bolj pomembni plačani prispevki kot denar za program.
To ne drži, seveda hočejo delati, od tod vsa ta hiperprodukcija, ki jo še spodbujajo sramotno nizke subvencije. In celo znotraj javnega sektorja so plače kulturnikov povprečno 30 odstotkov manjše od drugih sektorjev. Vaše besede v intervjuju za Delo, češ »ustvarjalcem dajemo socialno pomoč, nimamo pa nobene garancije, da bomo v zameno prejeli kakovosten kulturni dosežek«, pa so zvenele tako, kot bi se pogovarjali o izdelavi zamaškov, ne o ustvarjalnosti. Ste vi kot pisatelj kdaj lahko dali takšno garancijo za svojo prihodnjo knjigo?Seveda ne oporekam temu, kar pravite, a ta pravica mora biti povezana z minulimi dosežki. In naš spor je nastal ravno zaradi vprašanja, ali so merila za to, da nekdo to pravico pridobi, ustrezna ali ne. Zavzemali smo se za to, da mora kandidat, preden dobi to pravico, doseči neko umetniško raven, kakovostno in količinsko, in da pravica ne more pripasti tistim, ki šele začnejo kariero. In v tem se nismo našli. Smo pa z jesensko novelo zakona tistim, ki so starejši in so kakovost že dokazali, omogočili, da pravico ohranijo do upokojitve.
Vaša generacija umetnikov, celo disidentska, je imela redne službe, eksistenčno preskrbljenost, da ne govorim o višini honorarjev. Zdaj pa prekarcem pridigate neoliberalizem.No, to je sicer zgodba, ki nekaj pove o prejšnjem sistemu. Res je bil paradoksalen, ker je bil do kulture previden, da ne rečem zatiralski, hkrati pa se je je tudi bal in je z manj zahtevnimi delovnimi mesti kupoval njen mir. In res je, takrat se je dalo s honorarji živeti, danes ne. Danes je težava v tem, da nimamo srednje ravni, pokrajinske, in da lokalne skupnosti sicer kulturi v povprečju namenjajo kar precej sredstev, a le ljubiteljski ali tudi mejnim projektom v slogu »halloween« in različnim družabnim prireditvam«, poklicnim pa zelo malo. Ob tem pa se dogaja strašno drobljenje sredstev iz državnega proračuna.
Toda kultura vendar ni samo strošek, njeni učinki, finančni in socialni, so multiplikativni, vendar na njih vsi pozabljajo. Že prejšnja ministrica za kulturo je svoj resor, namesto da bi mu služila, obravnavala kot trop parazitov. In ali so delovna mesta v gospodarstvu zastonj? Koliko daje država za njihovo ustvarjanje tujim in domačim zasebnim podjetjem?Se strinjam, a to je treba dopovedati drugim resorjem. V zadnjem času se veliko pogovarjamo o kulturnem turizmu in tu imamo še ogromne možnosti. Na koncertu v Križankah je poleti pol obiskovalcev govorilo italijansko in teh ljudi ne bi bilo v Ljubljani, če ne bi bilo kulture. Imamo veliko dediščine, arheološke in druge, ki je prav tako takšna priložnost, toda zelo težko je prepričati gospodarstvo, včasih tudi varuhe dediščine. Zdaj se sicer le nekaj premika, do tega, da bi mi na turističnem sejmu poleg kranjskih klobas in Avsenikov ter lepe pokrajine predstavili tudi muzeje, festivale itd., pa še nismo prišli.
In kdaj bomo? Nekam dolgo traja to »zorenje«…Ja, res gre počasi, a zdi se, da gre. (smeh)
Dotakniva se Ksevta, ki mu grozi zaprtje, saj je direktor Fijavž nedavno odstopil.Naj vam povem, da bo vlada v zelo kratkem času, že v desetih dneh, sprejela nov ustanovitveni akt, s katerim bo država postala soustanoviteljica Ksevta; doslej je bila to le občina. In s tem bomo uredili financiranje, ki bo omogočalo delovanje Ksevta in njegovo »življenje«. Ksevt je bil, tako kot je bil zamišljen, pomemben projekt, ambiciozen, morda celo preambiciozen za naše razmere.
Preambiciozen v investicijskem, vodstvenem ali vsebinskem smislu? Kaj menite o ideji kulturalizacije vesolja?Všeč mi je ideja, da se neka kulturna dejavnost naseli tudi v vesolju in na ta način naredimo vesolje za del našega prostora, da prepoznamo ta prostor, ki ga večina dojema kot prazen prostor ali na neki način celo sovražen, kot naš. V njem je že znanost, kmalu bo tam turizem in gotovo bo generiral novo vrsto umetnosti. To se mi zdi izjemno pozitivno.
Kajti na drugi strani že intenzivno poteka militarizacija vesolja.Vsekakor. A tisto, kar je bilo pri tem težava, so bile prevelike zahteve vodstva Ksevta: mi v finančnem smislu sami ne zmoremo omogočiti, da bi šel nekdo od naših umetnikov na vesoljsko postajo in tam izvedel neki umetniški program. Zato se mi zdi, da sta članstvo v Evropski vesoljski agenciji in interakcija z drugimi organizacijami, ki imajo podobne interese, dobra rešitev, saj lahko ponudimo te ideje. Toda tisto, kar se je v preteklosti izkazalo kot problem, je bilo vodenje in poslovanje zavoda. Zahtevali so namreč poseben položaj, ki ne bi bil enak položaju drugih zavodov. Tudi če bi zakonodaja to omogočala, pa ne, bi bilo vprašanje, ali bi bilo to pošteno. Poleg tega pa mislim, da je objekt za Vitanje prevelik.
Toda malo prej ste govorili o potrebi po širjenju kulturnega turizma po vsej državi; Vitanje ni imelo malo obiska, četudi je »za gorami«. V Skandinaviji, v Franciji je turizem majhnih krajev »zakon«, na Danskem imate galerijo Louisiana petnajst kilometrov iz Köbenhavna, sredi ničesar. In je vedno polna.Ampak mi še nismo tam. Zgraditi objekt za 2,3 milijona evrov – od tega sta dva milijona evropskih sredstev in ta bi lahko postala problem, če do 30. septembra ne bomo uredili novega statusa Ksevta, do takrat pa lahko tam potekajo le kulturni programi – v tako odmaknjenem, vaškem okolju je bila po mojem napaka. Zgraditi bi ga morali na primer v Mariboru, kjer je Noordung živel…
… Maribor je ponudbo zavrnil.Vem, a ta majhna občina objektivno ne zmore voditi takšnega zavoda in odgovarjati zanj. Poleg tega ga je vodil nekdo, ki ni poskrbel za regularno delovanje. In za to bo zdaj poskrbela država. Ministrstvo za kulturo bo v okviru razpisov poskrbelo za financiranje letošnjega kulturnega programa in ni res, da se umikamo iz projekta, Ksevt naj pač kandidira za sredstva. Lani se ni prijavil na noben razpis, pa bi se lahko, hkrati pa zdaj zahtevajo denar za vrnitev razstave, ki se bo te dni iztekla, v Rusijo. Tako ne moremo delati.
Ksevt ni bil prvi, ki je imel take težave, pa se ni nikoli tako zaostrilo. Razlog za to pa je bil tudi tukaj, na ministrstvu. Direktorica direktorata za ustvarjalnost Biserka Močnik je, kot menijo mnogi kulturniki, ki so imeli z njo opravka, z nepoznavanjem področja in razdiralnostjo onemogočala vsakršno reševanje težav. Ministrica je odšla, kaj pa je z odgovornostjo javnih uslužbencev? Zakaj je niste odstavili, ampak je nedavno odstopila sama?Deloma je njen nedavni odstop gotovo povezan tudi s temi razmerami in upam, da bo gospod Teršar, ki ni obremenjen s starimi zgodbami, lahko dovolj kooperativen. Vsekakor upam, da se bo Ksevt konsolidiral, se prijavljal na razpise in da ga bomo s spremembo statusa pripeljali do izpolnitve pogodbenih obveznosti do Evropske komisije, da ne bo treba vračati denarja. To bi v prvi vrsti pokopalo občino, ki ima dva milijona letnega proračuna, in potem bi seveda breme padlo na državo. Če vzamem za primer Trzin, kjer sem bil župan: finančno je v zelo dobrem stanju in je kar precej financiral kulturo, tudi omogočal gostovanja poklicne umetnosti, a seveda v razumnem deležu glede na proračun.
Nedavno ste bili predstavniki vlade v Pragi, kjer je bilo kar nekaj pozornosti posvečene Plečniku, ki ga bosta državi poskušali skupaj uvrstiti na seznam Unescove dediščine. Medtem v Ljubljani njegov stadion propada.Tukaj sta dve plati. Prva je, kaj kdo misli o projektu njegove prenove. Jaz osebno si v okolju, kjer stadion stoji, težko predstavljam kak velik nogometni stadion, ki bi pomenil zgostitev množice obiskovalcev, potrebo po parkiriščih in nadzor nad navijači, ker pač vemo, kakšni včasih so. Druga plat medalje pa je, da Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije mora delovati v skladu z zakonodajo, pa če je to tistim, ki določajo kulturnovarstvene pogoje, in zlasti onim, ki oporekajo posegom, všeč ali ne.
Toda delovanje tega zavoda je brezzobo, če lastnika ne zaveže k preprečitvi propadanja. Kajti očitno je, da gre tudi tokrat za enako izigravanje kot pri Bellevueju, kot pri Kolizeju, kot pri Tobačni tovarni… Lastnik čaka, da bodo zgradbe tako propadle, da obnova ne bo več mogoča in jih bo treba podreti, potem pa bo mogoče brez izpolnjevanja posebnih pogojev postaviti novogradnjo.Zakonodaja s tega področja ima res težave: govori o upravljanju kulturne dediščine, a v bistvu ne gre za to, gre za režim, lastnik pa je odgovoren za spoštovanje in uveljavljanje tega režima. In tu prihaja do kolizije norm. Po eni strani je lastnina fetiš…
Pri nas ja, na zahodu ne.… da, pri nas, ker je nihalo po osamosvojitvi zanihalo v drugo skrajnost in so ljudje želeli postavljati ograje okoli svojih gozdov itd. A verjetno je potrebna tudi neka motivacija za lastnike kulturnih spomenikov. Zdaj, ob pripravi davka na nepremičnine, smo ministrstvu za finance predlagali, da bi uvedli olajšave za tiste lastnike spomeniško zaščitenih nepremičnin, ki vlagajo v njihovo obnovo, vzdrževanje. Torej pozitivna motivacija.
Toda glede na stanje duha pri nas bi poleg korenčka vendarle morala biti tudi palčka.Naši inšpektorji spremljajo stanje, in če se to stanje slabša, zapovedujejo ukrepe, to je njihova pristojnost. Kako lastniki to spoštujejo, pa je druga zgodba.
Na Dunaju poznajo celo možnost razlastitve, če lastnik ne poskrbi za svojo lastnino.Ja, tega pri nas ni.
Kaj se dogaja v idrijskem rudniku, zaradi katerega je, vsaj formalno, morala oditi ministrica? Je topilnica, ki so jo nedavno prenovili in odprli za javnost, del tistih nalog, ki jih ni izpolnila?Ta topilnica je seveda povezana z zgodbo o rudniku kot tehničnem spomeniku, obnovili pa so jo s pomočjo norveških sredstev. S širšo zgodbo je tako: takrat se je zastavljalo vprašanje, ali mora center za predelavo živega srebra kot kulturni javni zavod res prevzeti tudi upravljanje opuščenega rudnika, tudi njegovo vzdrževanje, ki je precejšen zalogaj? Med drugim je treba v rovih vzdrževati ustrezen vodostaj, ker zaradi geološke sestave tal obstaja latentna nevarnost podora. To vzdrževanje je rudarska dejavnost in verjetno res ne spada pod kulturo.
To so pač mejna področja. Gospodarsko ministrstvo pa bi trdilo, da nima znanja za varovanje dediščine, tudi če je tehnična.Natanko tako. In ravno zaradi teh dilem in bojazni, da bo dediščina propadla, je predlog za rešitev zadeve na način, kot se je zdaj zgodila, leta 2011 prišel z ministrstva za kulturo. Tudi zakon o rudarstvu je bil na predlog ministrstva za kulturo spremenjen tako, da je to pripadlo kulturnemu ministrstvu. Ministrica je v smiselnost te priključitve dvomila in tudi nekateri pravniki imajo podobne dvome. A zakon je pač treba spoštovati, tudi če obstajajo načelni dvomi, in predlagati spremembe, če je to mogoče.
Dotakniva se še Slovenske filharmonije: kaj se je zgodilo v vašem pogovoru z direktorjem Damjanom Damjanovičem, od kod diametralni interpretaciji tega pogovora in kaj zdaj?Mislim, da je zgodba v filharmoniji prignana do te meje, da v tej konstelaciji perspektive ni. In zdaj je samo vprašanje, kako to rešiti. To, kar sem jaz ponudil gospodu Damjanoviču, bi bila po moje racionalna rešitev, ki bi bila poštena tudi do njega. Na voljo bi imel določen čas, da uredi svoj status in si najde novo zaposlitev.
Na vašem ministrstvu?Tudi če bi to želeli, nimamo nobene proste kvote. Moja napaka je bila mogoče v tem, da je ta pogovor potekal brez prisotnosti drugih, in zdaj ne govoriva istih stvari. Lahko zatrdim, da sem mu vsekakor rekel, da bo razpis takoj, zato, da bo novi direktor izvoljen pravočasno in se bo lahko pripravil na prevzem funkcije 1. julija letos. On trdi, da je razumel drugače.
Direktor bo moral zapustiti tudi stanovanje, ki je v lasti Slovenske filharmonije, in v zvezi s tem, da ga je zasedel prav on, je bilo ravno tako slišati kritike, saj je funkcija mandatna, nanjo ni mogoče vezati stanovanjskega problema.Očitno je to pravilnik omogočal, stanovanje je bilo najbrž namenjeno gostujočim glasbenikom.
Torej ne direktorju. Ste videli ta pravilnik?Ne.
Kaj pa menite o tem, da mu filharmonija plačuje odvetnika v sporu z zaposlenimi v istem zavodu? Je Slovenska filharmonija direktor ali vsi zaposleni?Če je tako, je to verjetno sporno. To bo treba proučiti. Razmere so zaostrene in zgodbo bomo morali razplesti. Obstaja možnost direktorjeve razrešitve, utemeljene z ustreznimi razlogi, da ne bi prišlo do tega, da bi potem prek sodne poti, tožb direktor spet prišel na položaj in zahteval še odškodnino. No, jaz seveda še vedno upam, da so ljudje, vključno z njim, dovolj razsodni za dosego dogovora.
Bo razpis torej kmalu?Kot razumem zaposlene, ni nobene možnosti, da bi še eno sezono zdržali v tej konstelaciji.
In razpis bo objavljen?To bomo morali izpeljati. Pravočasno. Prvega julija mora priti na to mesto drug človek. Možno je tudi imenovati vršilca dolžnosti, če bi obstajala bojazen, da se na razpis zaradi vseh teh nejasnosti ne bi prijavili ustrezni kandidati.
RTV Slovenija je pred tednom dni neuspešno iskala novega direktorja. Se vam ne zdi, da je programski svet prevelik in da je, tudi če pustimo ob strani politična prerivanja, v njem preveč ljudi, ki nimajo osnovnega znanja o tem, kaj je nacionalna RTV, kaj novinarstvo, kakšne so pristojnosti programskega sveta, skratka, da včasih spominja na krčmo? Za izvolitev za člana mora imeti človek za seboj društvo, to, ali je pismen, pa ni pomembno.V novem zakonu predvidevamo zmanjšanje števila članov na sedemnajst. Sicer pa se mi zdi, da je glede na naravo RTVS, ki nima samo informativne vloge, na kar se pozablja, saj ima tudi kulturne vsebine, program za otroke, program za posebne skupine, dokumentarni program itd., to zelo pomembno pri razmišljanju o sestavi programskega sveta. Sam sem med tistimi redkimi ministri, ki želijo spoštovati avtonomijo RTVS. Kar nekaj želja po intervencijah sem dobil v tem letu in vse sem zavrnil, ker ministrstvo ni pristojno. Kar pa zadeva imenovanje direktorja, bo mogoče na koncu obveljala rešitev, ki je bila že pred mojim prevzemom funkcije vpisana v strategijo in po kateri bi direktorja izbiral svet RTV, saj gre za menedžerski položaj, ki skrbi predvsem za finančno poslovanje. Se pa nagibam k temu, da bi ga imenoval s soglasjem programskega sveta. Ta bi torej odločal le o enem predlaganem kandidatu, ne bi pa več licitiral med več kandidati.
Toda ali razmišljate o kakšnem strokovnem pogoju za članstvo v programskem svetu? Vsak, ki gleda televizijo, je »civilna družba«, a to ne pomeni, da je že zmožen analize programa, vizij, poslanstva v zavodu z 2000 zaposlenimi. Tukaj gre vendarle za pogosto zelo strokovna vprašanja.Vem, da je to problem, izhodišče pa je tako, da naj bi bili v programskem svetu ljudje, ki delajo program v širšem pomenu, se pravi novinarji, producenti in pa tisti, ki imajo vitalen interes, v tem smislu, da RTVS s svojim programom pokriva paleto področij, ki jih komercialne televizije ne. Lahko pa se v zakonu zapiše, da morajo predlagatelji upoštevati poznavanje medija. Kot član Društva slovenskih pisateljev se spominjam, da smo vedno predlagali nekoga, ki se je na televizijski in radijski medij spoznal, ne pa kakšnega samotarja, ki je živel brez televizije in radia.
Spoznati se – to je zelo ohlapno, vsi se spoznajo. In imajo radi veselo muziko. Ravno v razvedrilnem programu, ki se brezsramno širi v najbolj gledane termine na obeh programih, se RTVS spreminja v eno samo domačijo. Kaj menite o tem?Mislim, da je motiv tržen, in mi menimo, da bi bilo najbrž prav, da bi zakon določil obseg javnega programa in posameznih segmentov programa v javnem interesu, pa tudi ustrezno delitev sredstev za tak razrez. Hkrati pa je jasno, da mora RTVS, ki izvaja tudi tržni program, dohodek iz tržne dejavnosti preliti v programe v javnem interesu. Glede delitve po programih pa je problem v tem, da po obstoječem zakonu ne smejo uvesti dodatnega programa. Vem, da so si ga na radiu želeli za šport, pa ga niso dobili. In mi bomo to spremenili.
Bo zakon sprejet pred volitvami?Naš načrt je tak, toda saj veste, kako težko je, ravno ta zakon je kakšnega ministra že stal glavo ali se je moral umakniti. Imam pa trden namen.
