A je težko reči, da se ljubljanska ali katera koli druga občina z javno-zasebnimi partnerstvi ni trudila. V Stožicah se je ljubljanska občina s športnim parkom in propadlim zasebnim partnerjem Grepom trudila tako močno, da je na njegovem pogorišču ostalo za več kot dvesto milijonov evrov dolgov. Pri projektu obnove Plečnikovega stadiona se občina z zasebnim partnerjem Jocem Pečečnikom tako močno trudi, da je že osemkrat podaljšala pogodbo o javno-zasebnem partnerstvu, edino, kar je medtem tam zraslo, pa je trava. Če ostanemo za Bežigradom, smele načrte je imela občina tudi s športnim parkom Savsko naselje med Linhartovo cesto in Kranjčevo ulico. Nad tamkajšnjimi teniškimi igrišči bi moral zrasti balon, prav tako naj bi bila pokrita tudi igrišče za mali nogomet in rolkarski park. Vsa igrišča bi morala imeti novo podlago, nastati bi morali novi prostori za piknike in sprostitev, veliko večnamensko igrišče in zraven še sodoben objekt z garderobami, sanitarijami, fitnesom, velnesom in gostinskim lokalom. A nič od tega se doslej ni uresničilo in se tudi ne bo, saj je najemnik, podjetje PASAP, po štirih letih pogajanj odstopil od pogovorov z občino.
V javno-zasebnem partnerstvu naj bi po prvotnih načrtih ljubljanska občina zgradila tudi gimnastični center in drugo fazo garažne hiše Kozolec, vendar se je izkazalo, da zasebni partner ni imel dovolj denarja. Zato je morala občina projekte končati sama. Tako kot bo morala iz svojega žepa očitno plačati za garažno hišo pod tržnico, obnovo Roga in Cukrarne ter morda nekoč za pokriti plavalni bazen.
Nekaj javno-zasebnih partnerstev je tudi uspelo. Recimo partnerstvo s Sparom pri dokončanju poslovno-upravnega centra Zalog na mestu nekdanjega doma krajanov, kjer je trgovec v pritličju dokončal trgovino, občina pa je dobila prostore za četrtno skupnost, dnevni center za starejše, knjižnico, glasbeno šolo in dve dvorani. Uspešno je bilo tudi javno-zasebno partnerstvo z Mijaksom, ki je na občinskem zemljišču v Dravljah postavil oskrbovana stanovanja, nekaj pa jih je v zameno za zemljišče predal občini. Več kot očitno se precej preprosti dogovori za zdaj bolje obnesejo.
Predvsem se je izkazalo, da ima projekt več možnosti, če pobuda zanj pride iz zasebnega sektorja in za njo stoji vlagatelj, ki ve, kaj hoče. Propadlih zasebnih partnerstev v Ljubljani so se večinoma lotevali gradbinci, ki jim je bilo v interesu zgolj graditi, niso pa imeli ne finančnega zaledja ne izkušenj s trženjem nepremičnin oziroma projektov. Pomagala seveda ni niti kriza na nepremičninskem trgu.
Danes so razmere na nepremičninskem trgu spet boljše, pred vrati je celo rešitev za najpomembnejši ljubljanski projekt v zadnjih desetletjih – novo železniško in avtobusno postajo. Lekcija s prejšnjim vlagateljem je ljubljanski občini in predvsem Slovenskim železnicam prinesla toliko dragocenih izkušenj, kako lahko zavoziš javno-zasebno partnerstvo, da smo lahko optimistični.
