Medtem ko arbitri dunajskega centra za mednarodno arbitražo še odločajo o razdrtju pogodbe med Slovenskimi železnicami in madžarsko družbo Trigranit zaradi nikoli uresničenega ljubljanskega projekta Emonika, so se za investiranje na območju ljubljanske železniške postaje zanimali še v eni madžarski družbi. Predstavnik podjetja Kör-Tér-Terv Chris Griffin je potrdil, da so se sestali s Trigranitom in odvetnikom Slovenskih železnic, a so ugotovili, da je zaradi arbitraže ta projekt trenutno težko izvedljiv.

Spomnimo, razdrtje pogodbe je zahteval direktor družbe Emonika Csaba Toth. Generalni direktor Slovenskih železnic Dušan Mes je pred časom razkril, da Toth želi razdreti pogodbo, ker ni dobil več deset milijonov evrov težke državne pomoči. Denar naj bi Toth pričakoval zato, ker se je projekt od začetnih pogovorov do danes bistveno povečal in posledično podražil. Slovenske železnice naj bi v arbitražnem postopku po drugi strani zahtevale več deset milijonov evrov odškodnine, ker Trigranit ni izpolnil pogodbenih zavez in zgradil potniškega centra.

Kör-Tér-Terv Emonika ne zanima več

»Ne predstavljam si, da bi se kakšen investitor želel vplesti v trenutno zmešnjavo,« je bil jasen Griffin, ki je dejal, da so bili pogovori z obema sprtima stranema izjemno nejasni. »Zgodba se je spreminjala iz dneva v dan in nihče se ni zdel odprt za pogovore,« je komentiral Griffin.

Predstavnika Kör-Tér-Terv sta se 28. aprila letos zaradi Emonike sestala tudi z ministrom za infrastrukturo Petrom Gašperšičem, a tudi ta pogovor očitno ni bil spodbuden. Griffinu se je sestanek pri ministru zdel potrata časa vseh prisotnih, saj je dobil vtis, da ministrstva njihov projekt sploh ne zanima.

Predstavniki ministrstva pa kot da bi bili na drugem sestanku: pravijo, da sta predstavnika Kör-Tér-Terv na sestanku izrazila željo po čim hitrejši rešitvi postopka med Slovenskimi železnicami in Trigranitom. Po besedah ministrstva si Kör-Tér-Terv želi čim prej začeti vlaganja, ki vključujejo tudi prenovo ljubljanske železniške in avtobusne postaje. A sodeč iz pojasnil družbe Kör-Tér-Terv so to le sanje. »O Emoniki ne razmišljamo več, trenutno preučujemo druge opcije v Ljubljani,« je dejal Griffin, ki je priznal, da so jih od Emonike odvrnili nezanesljivi družbeniki, komplikacije zaradi arbitraže in tudi mlačen odziv državnih predstavnikov. »Če bi bile vse strani bolj odprte za pogovor, bi se stvari mogoče odvile drugače,« je zagotovil Griffin.

Družba Kör-Tér-Terv po Griffinovih besedah ni investitorica, temveč je v bistvu administrativni upravnik finančnega sklada donatorjev, ki vlagajo v človekoljubne projekte, da bi si zagotovili davčne olajšave. Za Emoniko so bili pripravljeni porabiti 100 milijonov evrov. Primarno jih je zanimala le gradnja poslovne stolpnice, a vložili bi tudi v gradnjo potniškega centra, če bi s tem pospešili razrešitev spora med Slovenskimi železnicami in Trigranitom. Nakupovalni center, ki je predviden v sklopu Emonike, jih ni zanimal. Slišali so sicer govorice, da naj bi se neki drug investitor zanimal za ta del projekta, a nikoli niso dobili bolj točnih informacij. Na Trigranitu in Slovenskih železnicah smo spraševali, ali se je mogoče še kak drug investitor zanimal za Emoniko, vendar direktor družbe Toth ni želel dajati komentarjev, z železnic pa odgovora nismo prejeli.

Na železnicah tiho zaradi arbitraže

Medtem v javnost curljajo tudi dokumenti, ki nakazujejo, da so si v Slovenskih železnicah bolj kot za uspešno dokončanje projekta Emonika prizadevali za čimprejšnje ekonomske koristi, čeprav bi lahko te poslabšale odnose s Trigranitom. O tem priča zapisnik izredne seje nadzornega sveta Slovenskih železnic, ki je tekla 6. in 7. marca 2008. Ta razkriva, da je poslovodstvo železnic že takrat, torej manj kot pol leta po podpisu pogodbe s Trigranitom, ugotavljalo, da potniški center skoraj zagotovo ne bo dokončan do leta 2009, kot so se prvotno dogovorili. Takratni direktor področja za nepremičnine Boris Zrimc je projekt označil za sorazmerno rizičnega, piše v zapisniku.

Iz teh razlogov je vodstvo družbe nadzornemu svetu predlagalo, naj uveljavi pospešeno prodajno opcijo in Trigranitu po vnaprej določeni ceni 19,2 milijona evrov proda 17,4 odstotka svojega deleža v družbi Emonika, ki v naravi predstavlja zemljišča okrog železniške postaje. Po prodaji so Slovenske železnice obdržale le triodstotni delež v Emoniki, kar je nedvomno že na začetku dalo jasen signal, kako resno stojijo za enim ključnih ljubljanskih projektov.

Nadzornike je sicer motilo nekaj drugega: to, da jih je vodstvo šele tik pred zdajci prosilo za soglasje, kajti odločiti so morali do 8. marca 2008, drugače bi za omenjeni delež dobili milijon evrov manj. A kljub temu in drugim pomislekom so nadzorniki soglašali s prodajo. Kako so Slovenske železnice porabile te milijone, nismo izvedeli, saj tega posla niso želeli komentirati zaradi arbitraže.