Drama Roka Vilčnika, tudi Grumova nagrajenka 2016, vstopa v prostor slovenske dramatike in gledališča kot izjemen in dragocen žanr, ki v neskončnost razpira uprizoritvene možnosti in vsebinske reference – v tem je čar, a tudi past. Prepleta neotesano retoriko in situacijsko zmedo, a pod vsem tem na videz trivialnim in kaotičnim stilom se s premišljeno pretanjenostjo razrašča kritika političnih mahinacij, predvsem pa absurdne zablode vsakršne ideologije, naj bo ta še tako »ljudsko demokratična« (oziroma prav zato).
Luka Martin Škof igro Ljudski demokratični cirkus Sakešvili zrežira kot verižno reakcijo (dramaturginja Darja Dominkuš), ki buhti, se plazi, opreza in poka od pripetljajev, mikrosituacij, hipnih atmosfer, zavozlanih medosebnih odnosov in številnih tematskih razmerij. Zdi se, da besedo cirkus vzame dobesedno; sliko sesutega sveta ugleda kot podobo burlesknih, klovnovskih figur, ki jih v toku vsakdana premetava vse od telesnih užitkov in pritlehnih naslad do razpravljanja o ekonomiji, človeški reprodukciji in božanstvih (ki so bog ali zgolj predsednik). Ob nalašč nekonsistentnem utripanju barvnih luči, ki »bombardirajo« z angažiranimi parolami in otroškimi risbicami polepljene stene in (na videz) na horuk sestavljeno scenografijo (Miha Horvat), se prizorišče prelevi v zblaznelo območje, kjer označevalec in označenec velikokrat nista več jasna oziroma (in najraje) kar postaneta eno. Kar Vilčnik nastavi kot misel, Škof spretno utelesi v dejanje, dramatikove filozofsko obarvane maksime uprizoritev pozorno prebere in nas s tem mestoma preseneti z iskrivimi metafizičnimi momenti/občutji.
Gregor Baković, Maša Derganc, Boris Mihalj in Klemen Slakonja so v tem nadvse komičnem ludensu kot prvo skrajno konsistentni, kar je seveda svojevrsten paradoks, saj se v iskanju jedra svojih karakterjev nimajo zares za nič konkretnega oprijeti. Vsakršna identiteta je iluzija. Ne le da so značajsko raztreseni in fragmentarni, izhajajo tudi iz nekega povsem imaginarnega zaledja, zato je njihovo igralsko soočenje s takšno inflacijo absurda ter neopredeljenostjo časa in prostora zavidljivo enkratno. Odnosi se ves čas drobijo, vse se zdi začasno in navidezno, kot privid in pretvarjanje, razmerja in zaupanje pa se lomijo kot kakšne politične obljube. Bizarne situacijske prigode, v katerih ne manjka uvida v stvarno podobo družbe, so sicer duhovite že v sami svoji omenjeni metaforiki, a piko na i jim dajejo nenavadne, v oblikovanju brez dvoma kompleksne vloge. Predvsem Baković in Dergančeva poleg svojstvene komičnosti v nastop vnašata ne le odmerjeno parodijo in sarkazem, temveč tudi potrebne obrise občutljivosti. Vse to zgneteta v snov, ki je zmožna večsmernega sklepnega učinka, k temu pa pogleduje tudi uprizoritev kot taka: republika Sakešvili je smešna do solz (kakšnih solz, pa naj ostane sakešvilsko vprašanje).
