Festival Eurokaz je od nekdaj znal izkoristiti priložnosti, znal pa si jih je tudi ustvarjati; tako je tudi praznovanje tridesetletnice začel s srečnim naključjem: nekdanji sodelavec Vladimir Stojsavljević je v prenovljenem zagrebškem KIC (Kulturno-informativni centar) začel voditi okrogle mize, posvečene velikim gledališkim festivalom. Po lanskem pogovoru z Borko Pavićević o pol stoletja Bitefa so tako prišla na vrsto tri desetletja Eurokaza.
Toda Eurokaz od leta 2013 ni več festival, temveč se intenzivno (in kljub neugodnim razmeram znova dokaj uspešno) spreminja v produkcijsko hišo. Ko se je festivalska energija izčrpala, pogoji pa postali nemogoči, sta namreč umetniška vodja Gordana Vnuk in Branko Brezovec uvidela, da predstavitveni dogodki stare vrste nimajo več dosti smisla v času, ko so informacije široko dostopne, finance pa okrnjene. Eurokaz sta simbolno zaprla v trenutku, ko je bila Hrvaška sprejeta v EU, saj je bila naloga festivala s tem imenom končana. V ozadju transformacije je bila želja, da bi se z gledališčem v prihodnje ukvarjala zgolj z neposredno produkcijo; Gordana Vnuk je vendarle predvsem producentka, Branko Brezovec pa še vedno eden izmed najbolj zanimivih režiserjev – in to ne samo na Hrvaškem.
Okrogla miza je bila sicer polna avtobiografij in anekdot, vsekakor pa bistvena za obuditev spomina na to, da je bil Eurokaz brez dvoma del velikega sveta, še preden je ta svet vstopil v tukajšnje majhne kulture s pomočjo koprodukcijskega pogojevanja in sprejemanja hierarhizirane estetike cirkusa velikih svetovnih festivalov. Čeprav je imel Eurokaz korenine v razcvetu študentskega in mladega gledališča sedemdesetih let, se je možnost, da izbor uvidov v (ne samo) evropsko gledališče, ki jih je dolga leta zbirala Gordana Vnuk, zaživi v obliki festivala, uresničila šele leta 1987, ko so bila zaradi univerziade v Zagrebu sredstva za kulturo znatno povečana. Relevantnost dogodka je bila prepoznana – ali povedano drugače, enkratni spremljevalni umetniški program se je izkazal za dovolj zanimivega, da je iz njega nastal vsakoletni festival.
Prvi trije Eurokazi so ponudili imena, kot so Anne Teresa de Keersmaeker, Jan Fabre, Romeo Castellucci, Jan Lauwers, John Jesurun, Giorgio Corsetti ali skupina Derevo. Toda temu spoštovanja vrednemu in za tiste čase skoraj senzacionalnemu naboru so bile, kar je z domače perspektive še bolj zanimivo, postavljene nasproti nove, včasih tudi nekoliko nezdružljive poetike Dragana Živadinova, Tomaža Pandurja, Janeza Pipana, Damirja Bartola Indoša, Harisa Pašovića, Vita Tauferja, Borisa Bakala in seveda Branka Brezovca. Mešanica drugačnih gledaliških jezikov, prevedena v pogumne in značilno eurokazovske koncepte oziroma termine, kot so »ikonoklazem«, »plemeniti diletantizem« ali »vertikalna multikulturnost«, je domačo kritiko ujela bolj ali manj nepripravljeno, vendar ob tem navdušila občinstvo in ga na svoji strani ohranila skoraj trideset let. Kar niti ni tako presenetljivo, saj je začel glavni tok hrvaškega gledališča iz množice eurokazovskih invencij pobirati drobtine šele takrat, ko so nekdanji prvaki avantgarde postali okamenele institucije – in podobno se je do neke mere zgodilo tudi festivalu samemu.
Tako se je Eurokaz odločil, da bo ponovno premislil o samem sebi na podlagi že zgrajenih, dobro utrjenih temeljev, kar pa je za uveljavljeno kulturno znamko vendarle pogumna odločitev – v kontekstu toge in lene hrvaške kulturne politike pa celo resnično tvegana poteza. Boj, ki se je začel pred več kot tremi desetletji, se torej nadaljuje, vprašanje pa je, ali bosta imela Gordana Vnuk in Branko Brezovec s svojo skromno ekipo sodelavcev dovolj moči, da jima bo uspelo v polnosti izpeljati zamisel, ki bi utegnila redefinirati gledališko sceno. Kot produkcijska platforma želi Eurokaz (produkcije katerega so v preteklih dvajsetih letih sicer že sodelovale na številnih domačih in tujih festivalih) postati enakovreden bistveno močnejšim ustanovam, tako gledališčem, ki se danes pogosto brez posebnega estetskega kompasa združujejo za projekte, ki so sami sebi namen, kot tudi festivalom, ki počnejo podobno. Ni dvoma, da bo v doseganju svojega novega cilja tudi Eurokaz na neki točki plačal ceno svoje neodvisnosti.
