»Leto 2016 je bilo leto vstaje anglosaškega sveta. Verjamem, da bo leto 2017 leto, ko se bo Evropa zbudila.«
Tega ne govori pripadnica marginalne skupine obupancev na robu političnega prostora. Marine Le Pen je dvanajst let poslanka v evropskem parlamentu in predsednica Nacionalne fronte, ene najbolj ambicioznih francoskih parlamentarnih strank. Računa, da bo na letošnjih predsedniških volitvah prišla vsaj v drugi krog, ima pa tudi popolnoma realistična pričakovanja glede zmage. Nacionalno fronto je ustanovil njen oče Jean-Marie Le Pen, ki je združil kariero pravnika, parlamentarca, veterana tujske legije v Vietnamu in obveščevalnega oficirja med alžirsko vojno, kjer so ga obtoževali, da je mučil ujetnike. Nacionalna fronta je bila skrajno desna rasistična politična organizacija, ki se je spogledovala s fašizmom generala Pétaina. Marine Le Pen jo je vzela v roke, vrgla iz nje očeta, oklestila najbolj skrajne desne parametre, ohranila neizprosno politiko proti priseljencem in se postavila kot najbolj ostra nasprotnica evropske integracije, predvsem pa ustave in evra kot najbolj očitnih izrazov enotnega evropskega prostora. Blokada ustave je na referendumu uspela, ukinitev evra je še vedno na programu. S to držo je postala druga najbolj vplivna članica evropskega parlamenta.
»Živimo konec enega sveta in rojstvo nekega drugega sveta,« je rekla v Koblenzu. Naznanila je upor nacionalnih držav proti evropski oblasti, ki nikoli ni bila izvoljena in se je hotela izogniti demokraciji. Brexit je izpostavila kot »dejanje suverenega naroda, ki hoče sam krojiti svojo usodo«. To naj bi bila zmaga vseh, ki se borijo proti neoliberalizmu. »Drug udarec je zadala zmaga Donalda Trumpa, ki je neoliberalce spravila v še večjo zadrego.« Evropsko unija je postala religija, »njeni duhovniki pa zatirajo vsako svobodno misel in ne dopustijo nobene kritike njihovega sistema«. Ni slabo za poslanko evropskega parlamenta z dolgoletnim stažem.
Dolgo časa je bila v evropskem političnem prostoru osamljena, zdaj pa se je znašla v nenavadni druščini, ki se intenzivno pripravlja na revolucijo. Njeni tovariši so radikalni kritiki Evropske unije in napovedujejo razpad unije, vendar so tudi oni hkrati zvesti člani evropskega parlamenta. Po političnem prepričanju so skrajni nacionalisti, v skupnem središču njihovega navdušenja pa je zmaga Donalda Trumpa v Združenih državah Amerike. Njihove stranke v evropskem parlamentu so uspešen britanski referendum o izstopu iz Evropske unije pozdravile kot prvi korak k osvoboditvi od tiranije evropskih institucij. So desničarji, vendar si pogosto izposojajo levičarsko retoriko zaščite pravic delavcev. Prihajajo iz najbolj uspešnih držav zahodne Evrope, vendar uporabljajo politično govorico, ki so jo v vzhodni Evropi preizkusili Viktor Orban na Madžarskem, brata Kaczynski na Poljskem ter Vladimir Mečiar in Robert Fico na Slovaškem. Njihove preokupacije z narodom in tujci so popolnoma razumljive vsem politikom na Balkanu.
Matteo Salvini, ki vodi italijansko Severno ligo, je tudi evropski poslanec. Kongres je nagovoril v italijanščini, vendar se mu je zdelo, da mora vzornika pozdraviti v angleščini. »Pred dvema letoma se nam je zdelo, da je za Evropo in njene prebivalce že vse izgubljeno, zdaj pa po vsem svetu piha nov veter. Good job, Mister Trump, and good luck.« Za osnovni problem italijanske politike je postavil problem beguncev, ki čez Mediteran prihajajo v Italijo. »Medtem ko tisoči Italijanov zmrzujejo v snegu in ledu v ruševinah potresa ter živijo v šotorih, tisoče migrantov naseljujejo v hotele. To ni solidarnost, to je norost.«
Salvinijeva skrb za Italijane iz Amatriceja in drugih krajev, ki jih je prizadel potres, je nekoliko presenetljiva. Potres je udaril ravno na meji med severno in južno Italijo, ki jo je Severna liga ob svoji ustanovitvi označila za mejo dveh svetov. Ljudje južno od nje so bili označeni za lene in nepoštene prebivalce Italije, ki živijo kot paraziti in skupno državo izkoriščajo za to, da živijo na račun severa. Tako je govorila Severna liga Umberta Bossija. Ko je stranko prevzel Salvini, je hitro ugotovil, da je lokalni šovinizem preozka platforma, zato ga je razširil v nacionalizem. Ohranil je sovražno retoriko, vendar jo je usmeril proti priseljencem. Bil je uspešen in na lestvici uspešnosti italijanskih strank se Severna liga pomika navzgor. Na naslednjih volitvah bo tekmovala s prav tako populističnim Gibanjem petih zvezd v krogu strank, ki lahko oblikujejo vlado. »Evropa, ki jo poskušajo zgraditi, je zgolj kulisa, ki temelji na kompetitivnosti med reveži, je trg za tujo proizvodnjo in se je pripravljena znebiti samih Evropejcev. Cele narode bi pregnali z nenadzorovanimi migracijami, ki služijo zgolj temu, da se evropskim delavcem odvzame pravice in zaslužek.« Evro, ki je propadel zločinski projekt, je samo eden od instrumentov Evropske unije, ki služijo zgolj temu, da plačujejo ljudje, ki delajo, dobijo pa nič. »Najprej sem Milančan, potem prebivalec Lombardije in državljan Italije. Evropa pride šele potem.«
Geert Wilders je od vseh v najbolj udobnem položaju. Z vseh strani njemu in njegovi Stranki za svobodo napovedujejo zmago na nizozemskih parlamentarnih volitvah. Vendar on že zdaj vidi naprej. »Pozdrav Nemčiji,« je nagovoril prisotne na kongresu. »Včeraj nova Amerika, danes Koblenz, jutri nova Evropa.« Postavil se je na začetek nove pomladi za ves kontinent, kjer se morajo narodi vprašati, ali bodo preživeli. »Združeni narodi napovedujejo početverjenje prebivalstva Afrike do konca stoletja s 1,1 milijarde na 4,4 milijarde.« Vsak tretji, četrti ali peti hoče priti v Evropo. »Vprašanje, ki si ga politiki ne upajo postaviti, je, kako bomo branili naše države in naše identitete pred množičnimi migracijami? Kako bomo branili naše vrednote, našo civilizacijo in našo kulturo?« Nevarnost je še večja, ker evropske stranke podpirajo islamizacijo kontinenta. »Elite na univerzah, v cerkvah, v medijih, v sindikatih in v politiki so ogrozile našo svobodo.« Sklenil je, da ga boli srce, ko po vsej Evropi vidi, kako državljani postajajo tujci v lastnih državah in si ne upajo svojih misli povedati na glas. »Ampak leto 2017 bo leto osvoboditve.«
Predsednica Alternative za Nemčijo Frauke Petry ni evropska poslanka, poročena pa je z evropskim poslancem svoje stranke Marcusom Pretzellom, s katerim pričakuje otroka. Svoj govor je začela s prepričanjem, da Evropska unija ne bo preživela, vendar je bila veliko manj radikalna od sogovornikov. S prenapetimi izjavami se je izkopala iz anonimnosti, ko pa je njeni stranki na lokalnih volitvah uspelo priti v parlament, je opustila neonacistične povezave in začela govoriti v jeziku sodobne populistične politike. Procedure evropskih institucij je primerjala z vzhodnevropskimi režimi pred letom 1990. In takoj preskočila na migrante, »ki prihajajo iz tistih delov sveta, kjer ni pravice do samoodločbe, kjer ni osebne svobode in možnosti osebnega razvoja«. Alternativa za Nemčijo zdaj na novo definira Evropo. »Vse, ki se zavzemajo za močno Evropsko unijo, moramo razkriti kot prave Antievropejce in prave antidemokrate. Odgovoriti moramo tehnokratom brez hrbtenice. Odgovor pa smo ljudje in politiki, ki si bomo Evropo vzeli nazaj in ji vrnili suverenost ter svobodo.«
Medtem ko evropska desnica načrtuje osvobodilno vojno, nad Atlantikom nastaja novo zavezništvo. Britanska premierka Theresa May, ki je popolnoma usklajena z govorico iz Koblenza, je odšla v ZDA na obisk k ameriškim republikancem in Donaldu Trumpu. S seboj je nesla sporočilo, da »lahko Združene države in Združeno kraljestvo ponovno skupaj vodijo svet«. Evropska desnica kaže veliko željo, da bi bile evropske države del sveta, ki ga vodita ti dve sili.
