Dr. Primož Šterbenc, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, vidi vzporednice z dogodki izpred skoraj poldrugega desetletja v tem, da bo napade v Parizu predvsem Francija razumela kot svoj enajsti september in bi utegnila najprej odgovoriti z vojaškimi dejanji. »Razumeti moramo vzroke za zadnje teroristične napade v Franciji, ki jih ne smemo kar v skladu z nekim protiislamskim diskurzom pripisati fanatičnosti muslimanov ali pa jih, kot pravijo Francozi, označiti za željo po uničenju njihovega načina življenja, s čimer se ne morem strinjati.«
Po mnenju naših sogovornikov Islamska država v Franciji ni udarila naključno. Po ruski vključitvi v sirsko državljansko vojno so se njihovi borci v Iraku v zadnjih tednih znašli pod okrepljenimi pritiski na bojiščih. »Islamska država na terenu izgublja vojno,« je prepričan obramboslovec dr. Klemen Grošelj.
Čeprav napadi zahodne koalicije držav na Islamsko državo trajajo že od lanskega oktobra, se v zadnjih tednih soočajo s koordinirano ofenzivo na položaje z več strani, razlaga Šterbenc. S severovzhoda Sirije proti Raki prodira 25.000 borcev sirsko-kurdskih enot ob podpori ameriških zračnih sil. V Ramadiju v iraški provinci Al Anbar napada 10.000 borcev iraške vojske ob podpori ameriških zračnih enot, okoli 1000 borcev Islamske države pa je tam ujetih v obroč. Pri Baidžiju na severovzhodu Iraka položaje Islamske države napada šiitska milica ob podpori Irana in deloma ZDA. Iraške kurdske pešmerge so pred kratkim osvobodile strateško mesto Sindžar na severu Iraka.
Z istim odgovorom na politiko Zahoda
Hkrati s premiki na bojišču pa razlog za napad na Pariz tiči tudi v razmišljanju Islamske države, ki je vsaj delno podobno razmišljanju rivalske Al Kaide. »Napada v Madridu in Londonu sta bila posledici napada na Irak, ki so ga izvedle države v jedru koalicije: ZDA, Velika Britanija, Španija in Portugalska. Napadalci, ki so napadli podzemno železnico v Londonu, so jasno povedali, da je z napadom na Irak Zahod pokazal, da je v vojni z islamom. Tisti, ki so prevzeli odgovornost za napad v Madridu, so sporočili, da so napadli steber križarske moči. Križarstvo se v arabsko-muslimanskem svetu razume kot agresivnost Zahoda. Španija je bila v jedru koalicije držav, ki so napadle Irak. Tako je treba danes razumeti napade v Parizu – kot posledico politike, ki jo proti Islamski državi vodi zahodna vojaška koalicija,« razlaga Šterbenc.
Če torej modus operandi Islamske države v Parizu ni bistveno nov, pa po mnenju Grošlja ne gre prezreti temeljne novosti. »Med Islamsko državo in Zahodom se odvija spopad idej. Na eni strani je liberalizem, ki temelji na osebnih svoboščinah, na drugi strani pa totalitarna absolutistična ideologija, ki sicer z islamom nima nič skupnega.« Ker gre torej za večplastni problem, Grošelj rešitve zanj ne vidi zgolj v novih varnostnih ukrepih. Veliko vprašanje je, kako se bosta na napade v Parizu odzvali Evropska unija in širša mednarodna skupnost.
»Verjetno se države ne bodo odzvale popolnoma homogeno. Upam, da bodo ti napadi za Evropo predstavljali enajsti september zgolj v tem smislu, da se je Evropa nekaj naučila po 11. septembru v ZDA,« razmišlja Šterbenc. Takratni ameriški odgovor je povzročil tisto, česar se Evropa še danes najbolj boji – masovni begunski val. Za začetek so vse oči uperjene v Francijo in Evropsko unijo. Ta se je na prejšnje teroristične napade na evropskih tleh vedno odzvala s krepitvijo protiterorističnih ukrepov, ki so jih borci za človekove pravice razumeli kot vse večji poseg v temeljne svoboščine in zasebnost državljanov. Evropska poslanka Tanja Fajon (S&D) spreminjajočo se podobo vse večjega varnostnega diskurza spoznava od blizu, saj je članica parlamentarnega odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve.
Modrega odziva politike še ni
Fajonova pričakuje, da bo na novo oživela razprava o sprejemanju protiteroristične zakonodaje za učinkovitejše ukrepanje v boju proti terorizmu, in sicer v povsem drugem kontekstu kot do zdaj. »Ne pričakujem, da bo usmiljena do Islamske države. Življenje v Evropi se bo spremenilo.« Evropski notranji ministri bodo odgovor na napade v Parizu iskali na izrednem zasedanju v petek. Po mnenju Fajonove kriza, v katero se zdaj vpleta tudi migracijske tokove, zahteva moder odziv evropskih politikov, ki ga za zdaj ni.
Že dan po napadih v Parizu se je begunsko krizo v določenih populističnih desničarskih krogih in v etablirani politiki začelo povezovati s terorizmom. »Nevaren skrajno desničarski nacionalistični pristop se krepi. Marsikdo v strahu obsoja priseljence in begunce. Zelo nevarno bo, če bomo za napade v Parizu krivili muslimane in se bo posploševalo begunsko krizo ter iskalo krivce,« pravi Fajonova. Znotraj nemške krščansko-socialne stranke (CSU), sestrske stranke vladajoče CDU Angele Merkel, so se ponovno okrepili pozivi po določitvi zgornje meje števila beguncev, ki bi jih sprejela Nemčija.
V Poljski in Slovaški so po napadih napovedali, da ne bodo sodelovali v preselitveni shemi za 160.000 beguncev iz Italije in Grčije. Voditeljica Nacionalne fronte Marine Le Pen podobno kot šef CSU Horst Seehofer terja ostrejši nadzor na mejah. Le Penova rešitev vidi tudi v zapiranju mošej, kjer se pridiga sovražni islam, in izgonu imamov, ki to počnejo. Šef evropske komisije Jean-Claude Juncker ne vidi razlogov, zakaj bi EU spreminjala že dogovorjeno preselitev beguncev, in opozarja voditelje, naj ne sprejemajo prenagljenih odločitev. »Napadalci v Parizu niso bili begunci, temveč kriminalci,« je dejal Juncker.
