Enočlansko gospodinjstvo okvirno porabi od 1700 do 1800 kilovatnih ur energije na leto, kar stane od 400 do 500 evrov. To pomeni od 30 do 40 evrov na mesec. Socialno ogroženi posameznik dobi okoli 400 evrov mesečne socialne pomoči, poleg tega mu država posebej krije še najemnino ter stroške ogrevanja prostorov in vode. Naraščajoče cene energije, ki so v velikem delu posledica opuščanja jedrske in fosilne energije, najbolj bremenijo prav najrevnejše.
Je problem tako velik, da se je morala vključiti Karitas?Socialne transferje pri nas prejema 7,7 milijona ljudi, še približno milijon posameznikov pa je po mojih ocenah prikrito revnih, saj jih socialni sistem ne zajame. Ti ljudje hodijo v službo in prejemajo plačo, a je ta lahko celo nižja od socialnih podpor, do katerih so skupno upravičeni brezposelni. Kljub temu zamisel o svetovanju sprva ni bila usmerjena v reševanje problema energetske revščine, temveč smo jo leta 2005 v Frankfurtu razvili kot odgovor na vprašanje, kako v delovne procese ponovno vključiti dolgotrajno brezposelne, ki imajo določeno izobrazbo in bi potrebovali temu primerno delovno aktivnost. Zaradi dobrih rezultatov se je nato zvezna vlada odločila projekt razširiti na vso državo.
Vas v gospodinjstvih vedno lepo sprejmejo?Ko prvič slišijo za nas, po navadi niso najbolj navdušeni. Težava je že v tem, da se ljudje praviloma ne zavedajo, da lahko varčujejo z energijo in s tem tudi prihranijo denar. Elektriko pač vsakdo rabi. Nelagodje pri ljudeh vzbuja tudi vstopanje tujcev v njihova stanovanja. Še posebej gospodinjstva v socialnem sistemu se zelo bojijo nadzora, saj ta hitro lahko vodi v znižanje socialne pomoči. Poleg tega ljudje niso prepričani, da jim kljub obljubam o brezplačnem svetovanju nazadnje vendarle ne bo treba česa plačati. Vsem se je najbrž že zgodilo, da smo se naročili na revijo, ki je v resnici nismo želeli.
Ali kdo odkloni obisk tudi zaradi sramu?V mestih tega praviloma ni, na deželi, v vaseh in manjših mestih pa se dogaja, da ljudje pred svojimi vrati nočejo neznancev s kovčki, ker bi jih lahko videli sosedje. Sčasoma, ko se glas o našem projektu širi, je teh težav manj. Sosed razloži sosedu, da je zadeva koristna, da ne gre za kontrolo in da je obisk res brezplačen…
Pravite, da je vaš projekt še vedno na začetku, a v resnici ste o zmanjševanju stroškov z energijo svetovali že več kot 240.000 gospodinjstvom.V političnem smislu gre za zelo prepoznaven projekt in tudi pri njegovi promociji v organizacijah se ne dogaja več pogosto, da bi morali zadeve pojasnjevati od začetka. Pri gospodinjstvih je nekoliko drugače. Na območjih, ki jih pogosteje obiščemo, so o naši dejavnosti precej dobro obveščena, vendar nam takšnih, ki projekta še ne poznajo, ne zmanjka.
Kako navežete v stik z njimi?Mesta močno oglašujejo našo dejavnost, to pa počnemo tudi sami, s pomočjo dobaviteljev energije in svetovalcev, ki se ukvarjajo z neplačniki oziroma dolžniki. Gospodinjstva se potem prostovoljno javijo in zaprosijo za obisk svetovalca.
Rezultati so občutni. Posamezno stanovanje lahko stroške za energijo zniža tudi za 16 odstotkov. Kako?Del prihranka dosežemo s svetovanjem in priporočanjem mehkih ukrepov, kot je recimo ugašanje električnih naprav, ko jih nihče ne uporablja. Drugi del paketa je poročilo o gospodinjstvu, v katerem preučimo sobo za sobo, napravo za napravo, in za vsako od njih zapišemo, kako je mogoče zmanjšati porabo energije. Hkrati vlada gospodinjstvom podari preproste pripomočke za varčevanje z elektriko in vodo v povprečni vrednosti 70 evrov, ki jih svetovalci v stanovanju takoj namestijo. Tudi če v gospodinjstvu ne spremenijo vedenja, že zaradi teh pripomočkov – recimo zaradi menjave močnejše žarnice za šibkejšo – dosežejo prihranke. Spremembe pri kuhanju, ogrevanju, prezračevanju… pa nato skupaj prinesejo omenjenih 16 odstotkov.
Preračunano v denar, govorimo o 150 evrih letnega prihranka.To je najvišji znesek. Gospodinjstvo, ki prejema socialno pomoč, običajno prihrani manj, okoli 95 evrov, saj stroške za ogrevanje stanovanja in vode krije država. Ker gospodinjstvo teh računov ne plačuje iz lastnega žepa, niti prihranki niso njegovi. Privarčuje lahko zgolj pri računu za elektriko – v povprečju 95 evrov na leto. Manjša poraba vode prinese še do 40 evrov prihranka, priprava tople vode pa do 12 evrov. Z varčevanjem pri ogrevanju prostorov se v našem projektu ne ukvarjamo, tako da ti prihranki sploh niso vključeni.
Zakaj ne?Ta del svetovanja moramo še razviti in se ga doslej nismo lotevali, ker nam niso dovolili.
Kdo?Samostojni energetski svetovalci na primer. Ti delujejo pod okriljem obrtnih zbornic, ki spadajo pod gospodarsko ministrstvo, to pa pravi, da naši »napol izobraženi« svetovalci ne morejo opravljati istega dela kot samostojni energetski svetovalci. V igri so namreč nepremičnine in lastniško-najemniški odnosi. Zaradi tega moramo biti na splošno nadvse previdni. Že če naš svetovalec s tesnilnim trakom oblepi okno, nad katerim se potem naredi plesen, ker gospodinjstvo ne more zračiti stanovanja, lahko najemodajalec nas in naš program obtoži, da smo povzročili plesen. Načeloma naši svetovalci ne smejo posegati v nič, kar ne pripada gospodinjstvu v stanovanju. Razdeljujemo lahko samo pripomočke, ki pripadajo najemniku, ne lastniku. Letos želimo recimo uvesti posebne naprave, ki preprečujejo popolno odpiranje radiatorjev. Zdaj iščemo in preizkušamo takšne, ki jih je mogoče kadar koli odstraniti. Enako je z metlicami proti prepihu pod vrati. Ne smemo jih prilepiti ali kako drugače pritrditi na vrata, temveč morajo biti odstranljive.
Vaš program ni edini, ki se bojuje proti energetski revščini v nemških gospodinjstvih.Ne. Nasvete o zmanjševanju porabe energije delijo tudi potrošniške organizacije. Energetski koncern E.on najrevnejšim gospodinjstvom priznava mesečno olajšavo v višini devetih evrov, kolikor trenutno znaša razlika med državno zagotovljeno podporo in dejansko ceno električne energije na trgu. Različni ponudniki omogočajo ugodno menjavo starih hladilnikov za nove. Mesto Bielefeld na primer plačuje višje najemnine za energetsko učinkovitejša stanovanja, socialno šibka gospodinjstva, ki bivajo v njih, pa posledično plačujejo toliko nižje položnice za energijo.
So se kateri od teh ukrepov še posebej prijeli?Gotovo je za gospodinjstva najbolj koristno svetovanje in preverjanje lastne porabe energije, ker gre za vsaki posamezni situaciji prilagojeno pomoč, iz katere se ljudje tudi marsičesa naučijo. Pobuda mesta Bielefeld pomaga lastnikom in socialno šibkim gospodinjstvom, ki iščejo nov dom, da jim ni treba v najslabša stanovanja, kjer so posledično tudi računi za energijo najvišji. Toda večina socialno ogroženih se ne seli. V resnici je najbolj pomembno, da obstaja čim več različnih ukrepov za odpravljanje energetske revščine. Stari hladilniki so recimo v energetskem smislu jama brez dna, a se tega ljudje ne zavedajo in vztrajajo pri njih, dokler delujejo.
Ob pomanjkanju denarja tudi sama ne bi najprej zamenjala hladilnika. O kolikšnih prihrankih govorimo?Cilj našega programa je, da gospodinjstvo privarčuje vsaj 200 kilovatnih ur ali 60 evrov na leto. Približno tolikšna je tudi povprečna letna poraba sodobnega hladilnika. Umikali pa smo že hladilnike, ki so porabili 600 kilovatnih ur letno, se pravi trikrat več ali za skoraj 200 evrov elektrike. V Nemčiji reči, ki še delujejo, ne menjamo in ne mečemo stran, razen prenosnih računalnikov in mobilnih telefonov (smeh). Koliko pa je star vaš hladilnik?
Hm, nekaj desetletij bi že lahko imel.Torej bi z menjavo verjetno tudi vi lahko privarčevali več kot sto evrov na leto.
