Pred dnevi je mednarodna organizacija Oxfam, ki se zavzema za zmanjševanje revščine po svetu, v svojem rednem letnem poročilu objavila, da ima osem najbogatejših ljudi na planetu toliko premoženja kot vsa revnejša polovica svetovnega prebivalstva. Ob tem podatku, ki ga je označila za »več kot grotesknega«, je organizacija opozorila na naraščanje neenakosti pri razporeditvi bogastva in pozvala k novemu ekonomskemu modelu, ki bi pripomogel k zmanjševanju teh ogromnih razlik.
Neenakost se stopnjuje
Da gredo stvari vsako leto na slabše, dokazuje lansko Oxfamovo poročilo (št. 120), ki je z naslovom Gospodarstvo za 1% v prevodu Barbare Skubic pred kratkim izšlo pri založbi *cf. – kajti še pred letom dni si je količino premoženja, enako premoženju revnejše polovice človeštva, delilo 62 najbogatejših posameznikov, leta 2010 celo 388. Povedano drugače, kriza neenakosti je dokončno ušla nadzoru in najbogatejši odstotek ljudi ima več premoženja kot ves preostali svet skupaj. Te razlike se samo še povečujejo; medtem ko premoženje bogatih narašča, imajo najrevnejši iz leta v leto manj.
Lansko poročilo pa tudi kaže, da je rastoča neenakost posledica politik, ki aktivno reorganizirajo gospodarstvo za potrebe elit in njihovega bogatenja. Prav o teh politikah, ki med drugim omogočajo krepitev moči multinacionalk, razgradnjo socialne države in pretakanje dobičkov v tako imenovane davčne oaze, so spregovorili na ponedeljkovi okrogli mizi v prostorih Pritličja, kjer je Klemen Ploštajner gostil Marušo Babnik z Ekvilib inštituta, ki se je posvetila predvsem davčni nepravičnosti, in Sreča Dragoša s fakultete za socialno delo, ki se je osredotočil na krhanje socialne države.
Problem je politika, ne oaze
»Davki niso nekaj slabega, nekakšno odvečno breme, kot jih marsikdo razume, saj zagotavljajo ustrezno delovanje družbe,« je uvodoma poudarila Babnikova. »Vendar pa o davčnem sistemu odloča vsaka država zase, zaradi česar so ti v zadnjem času postali nekakšno orodje za, če tako rečemo, konkurenčnost države – torej za privabljanje tujega kapitala, naložb… Države dajejo tujim podjetjem različne davčne ugodnosti, po zaslugi različnih meddržavnih sporazumov, lukenj v zakonih in pomanjkljive transparentnosti pa se lahko multinacionalke izogibajo plačilu davkov, ne da bi kršile zakonodajo.« Evropske davčne blagajne naj bi bile zaradi tovrstnega legalnega izogibanja davkom vsako leto prikrajšane za okoli 70 milijard evrov, ki jih nadomestijo z zmanjševanjem obsega sredstev za socialo, zdravstvo in druge javne storitve.
Toda nepobrani davki niso največja težava pri ohranjanju socialne države, najhujša težava je odsotnost ustrezne politike, je prepričan Dragoš. »Socialna država je ukrep, ki ni vezan na ugodno ekonomsko situacijo, nasprotno, to je mehanizem, ki ga je treba vzdrževati predvsem v kriznih časih, saj gre za redistribucijo obstoječih virov tistim, ki jih najbolj potrebujejo.« Kot opozarja, so iz Slovenije v davčne oaze res odtekle vsaj tri milijarde evrov, toda še veliko več škode socialni državi so naredili nekateri drugi ukrepi, ki jih je sprejela kar država sama.
O njih Dragoš skupaj s soavtorico Vesno Leskošek podrobneje razpravlja v analizi Slovenska smer, spremni besedi k Oxfamovemu poročilu. Kot primer navaja prepolovitev prispevne stopnje delodajalcev sredi 90. let, zaradi katere so delodajalci v obdobju 1996–2012 v javno blagajno plačali 6,4 milijarde evrov manj, kot bi sicer, v istem času pa je država porabila 6,6 milijarde evrov za socialne transferje in podpore. »To je dosti hujši neoliberalizem od davčnih oaz,« je poudaril. »Pri nas tako za socialno državo največ prispevajo delavci, najmanj pa delodajalci.«
