»Ne vem, kaj še lahko naredim. Hodim v službo, težko in pošteno zaslužim teh 624 evrov, pa kljub vsemu ni dovolj, da bi se otroka vsak mesec lahko do sitega najedla. Kaj šele, da bi jima lahko kupila stvari, ki jih potrebujeta! Ko si želita sladkarijo, igračko, res kakšno drobnarijo ali pa naglas sanjata o tem, da bi šli na morje, jima lahko samo rečem, da nimam s čim.« Tako je z zlomljenim glasom, na robu solz priznala mama 16-letnika in osemletnika, ki ji po plačilu najemnine in položnic od plače ostane premalo, da bi sinovoma omogočila dostojno življenje.
Iskrena izpoved Ljubljančanke je tako kot mnoge srce parajoče zgodbe iz današnje realnosti Slovence dosegla prek Vala 202, ki se je pred leti pridružil programu Botrstvo. Tega že šesto leto vodi Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje, kjer ob izteku letošnjega leta poudarjajo prav to: izobrazba in redna služba ne zagotavljata preživetja. »Revščina se med dolgotrajno revnimi poglablja, prehaja iz generacije v generacijo, v zadnjem obdobju pa opažamo, da se širi tudi med zaposlene – med tiste z najnižjimi osebnimi dohodki, prekarne delavce, med male obrtnike in samostojne podjetnike,« je strnila predsednica Anita Ogulin.
Delavski obrazi revščine
Kar 60 odstotkov tistih, ki pri njih poiščejo pomoč, je zaposlenih oziroma opravlja delo, ki ni stalno in je minimalno plačano. Dnevno porabo morajo imeti izračunano do centa natančno in vsak dan molijo, da ne pride do kakšnih izrednih dogodkov. Omenjena zaposlena mama denimo zdaj trepeta pred tem, da bodo izgubili dom, ker je bila zaradi bolezni tri mesece odsotna z dela in je prejemala še nižjo plačo. »Glede na vse višje življenjske stroške se revščina poglablja, ni pa zajeta v statistikah. Zelo je skrb vzbujajoče, da se z minimalnimi sredstvi ne da več preživeti družine,« je poudarila Ogulinova, ki ocenjuje, da vsi z minimalno plačo in šoloobveznimi otroki živijo pod pragom revščine in da ima polovica Slovencev težave s plačilom tekočih stroškov.
Novi obrazi revščine so po izkušnjah Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje in njihovih humanitarnih partnerjev tudi negovalke, medicinske sestre, referenti, doktorji znanosti in tisti, ki v medijih poročamo o širjenju revščine. Položaj staršev pa močno vpliva ne le na sedanjost, ampak tudi na prihodnost njihovih otrok. »Nezdravo odraščanje vodi našo družbo v nič kaj svetlo prihodnost, zato je treba o tem govoriti naglas,« je dodala Ogulinova. Prosilci za pomoč so tudi vedno bolj stigmatizirani, zato jim skušajo zagotavljati čim več psihosocialne podpore. To jim poleg materialnih in finančnih oblik pomoči omogočajo v celostnem programu Volja vselej najde pot. V zadnjih dveh letih in pol so oskrbeli več kot 4000 družin v stiski.
Revni dijaki
Obenem v programu Botrstvo nadaljujejo z več kot potrebnimi mesečnimi pomočmi šoloobveznim otrokom. Od leta 2010 so zbrali in razdelili že 7,8 milijona evrov, ki bi morali biti po prvotnih željah namenjeni zunajšolskim dejavnostim in šolam v naravi, a se je ekonomska situacija v državi tako spremenila, da gredo tudi za osnovne življenjske potrebščine, je povedala pobudnica projekta Milena Štular. Če so se doslej ukvarjali predvsem z otroki v osnovnih šolah, pa jih je v letošnjem letu zelo presenetil položaj dijakov. Zelo veliko jih po pouku dela, da lahko pomagajo doma, veliko jih sredi šolskega leta ne ve, ali bodo starši zmogli do konca, in pogosto si niti ne morejo izbrati srednje šole in poklica, ki bi ga res želeli opravljati. Zato so v Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje ustanovili dijaški sklad, iz katerega plačujejo stroške bivanja v dijaških domovih in druge stroške, povezane s šolanjem. Trenutno je vanj vključenih 80 dijakov.
Že četrto leto nadaljujejo tudi z brezplačno pravno pomočjo, ki jo ponuja odvetniška pisarna Zidar Klemenčič. »Ljudem v stiski pomagamo, ko se znajdejo nasproti uradnikov, da imajo glas in dosežejo rešitve, ki jim omogočajo socialno varnost,« je predstavila Nina Zidar Klemenčič. Veseli jo, da so skozi opozarjanje na potrebne sistemske spremembe doslej dosegli že nekaj zmag, a še vedno niso zadovoljni z aktivnostjo države. V dveh manifestih so že opozorili na nujnost, da država ustanovi poroštveni sklad za ureditev moratorija za plačilo najemnine in drugih stroškov bivanja, a še vedno prihaja do deložacij. Nujna se jim zdita tudi ureditev stanovanjske zakonodaje in vzpostavitev kakovostnih programov za zaposlovanje mladih. »Položaja ranljivih skupin se ne bi smeli lotevati s parcialnimi ukrepi, ampak bi se morali res osredotočiti na to, da bo Slovenija država, v kateri bo imel vsak otrok imel enake pravice,« je sklenila Zidar-Klemenčičeva.
