Ne glede na to, kaj si kdo od protestnikov misli, da dela, je ta kampanja uperjena proti rezultatu demokratičnih volitev. Ker protestniki niso zmagali na volitvah, jih zavračajo. Ker so volitve konstitutivni mehanizem demokratične oblasti, je ta kampanja usmerjena proti demokraciji.
Milijarder George Soros, ki ga po spletnih forumih obtožujejo, da financira te proteste, je Trumpa imenoval samozvanca, impostorja. Če je zakonito izvoljeni predsednik impostor, so demokratične volitve impozicija. Demokracija je očitno neljuba impozicija za ljudi, ki krojijo usodo sveta s svojo finančno močjo in gonom za dobičkom. Ampak kako je mogoče, da se na njihovem političnem položaju znajde večina levice, ki sicer trdi, da nasprotuje takemu krojenju usode sveta? Kako je mogoče, da tako velik del levice znori, ker na volitvah izgubi oseba, ki v največji meri pooseblja najslabše vidike sistema gospostva, proti kateremu ta levica sicer nastopa? Tu gre za še kaj hujšega od kognitivne disonance.
In zakaj proti Trumpu protestirajo po Evropi? Kakšna velika potreba žene, denimo, slovenskega novinarja, da čuti, da mora osirati Trumpa? Kaj je nagnalo švedskega socialnodemokratskega politika, da je na družbenem omrežju izrazil željo, da bi Trumpa kdo ustrelil? Prepričan je, da so se stvari na svetu ravno začele razvijati v pravo smer, pa ti pride Trump in bo vse uničil! Ampak so se stvari res obrnile v pravo smer? Za koga? In kaj bo Trump uničil?
Odgovorov na ta vprašanja ne bomo našli na protitrumpovskih protestih. Najjasnejši doslej so bili vodilni nemški politiki. Nemcev se je treba bati. Pozorni moramo biti na njihove besede in poteze. Potrebna je zdrava germanofobija v obeh pomenih besede. Že več kot stoletje svet bistveno določajo ameriško-nemški odnosi. Po Trumpovi zmagi bo Nemčija imela še pomembnejšo vlogo pri usmerjanju in izvajanju politike zahodnega sveta. Ampak prav ta politika se je s Trumpovo zmago znašla v negotovosti.
Nemški zunanji minister Steinmeier si je vzel čas in za Bild napisal, da Trumpova izvolitev zaznamuje definitivni konec »starega sveta 20. stoletja«. Konec naj bi bilo tako ureditve, ki se je uveljavila po koncu 2. svetovne vojne, kot tiste, ki je zavladala po padcu berlinskega zidu. Kakšne »predstave o redu« se bodo uveljavile v 21. stoletju, naj bi bilo »popolnoma odprto«. Vendar minister obenem pričakuje, da bo trdno partnerstvo med ZDA in Evropo imelo za zvezdo vodnico »svobodno trgovino, menjavo in odprti svet«. Kaj drugega pa je bil stari svet 20. stoletja? Obama je po razglasitvi volilnega rezultata pohitel v Berlin, da bi s kanclerko objavil staro in novo zavezo globalizacije. Zaradi negotovosti, ki so jo prinesle spodletele volitve v ZDA, je Nemčija postala glavna sila kontinuitete na Zahodu.
Predsednik nemških socialnih demokratov in podkancler Gabriel je Trumpov nastopni govor komentiral z besedami: »To danes so bili močno nacionalistični toni.« Trumpu je očital, da se je malo manj kot vrnil v politično retoriko konservativcev in reakcionarjev iz 20. let prejšnjega stoletja. Zavel je mrzel veter. Evropejci bi morali stopiti skupaj! Predsednik zunanjepolitičnega odbora Bundestaga Röttgen je razumel Trumpov govor kot »umik Amerike iz mednarodne odgovornosti in solidarnosti ter odkrito razglasitev egoizma kot načela ameriške zunanje politike«.
Trump je rekel, da bodo Američani poslej bolj skrbeli za lastne meje kot za meje drugih držav, da drugim ne bodo vsiljevali svojega načina življenja in da bodo na prvo mesto postavili lastne interese. Ker pričakujejo, da bodo tako ravnale tudi druge države, se bodo pogovarjali z njimi in iskali skupni imenovalec, ne sovražnikov. Razglasil je, na kratko rečeno, vrnitev k interesni politiki in diplomaciji. Za državo pomeni interesna politika nacionalni interes kot vodilo.
To je v resnici prelom z ureditvijo, ki je bila vsiljena po drugi svetovni vojni, ko so se Američani na začetku hladne vojne odpovedali diplomaciji in zagnali v altruistično militaristično mesijanstvo. Pod njihovim vodstvom je bil vzpostavljen globalni, vse bolj totalitaren in nedemokratičen, liberalistični sistem, ki koristi nadnacionalnim elitam. Velik del evropskih politikov živi na račun tega sistema in, bolj specifično, ameriške nadvlade v Evropi. Zato se bojujejo za njegovo nadaljevanje. Trumpov nacionalizem jih ogroža. ZDA so že izstopile iz TPP. Če bo Trump preživel, tudi TTIP nima prihodnosti. Zato je Trumpa treba onemogočiti ali, po švedsko, ustreliti.
Gabriel straši s krizo na koncu 20. let. Vendar zavaja. Tiste krize niso zakuhali konservativci in reakcionarji, nacionalisti in kolektivisti. Proizvedli so jo takratni globalisti, v jedru katerih so bili ameriški vojni dobičkarji. Ameriški politik Herbert Pell je te svoje rojake opisal takole: »Leta 1920 jim je bila usoda sveta ponujena na krožniku. Kot svinje so se zagnali za neposrednimi dobički in pojedine je bilo konec v devetih letih. Ti ljudje, z neumnostjo katerih se lahko meri le njihova nesramnost, so se postavili za voditelje te države.« Po drugi svetovni vojni so hoteli vladati svetu. Po koncu hladne vojne se je začela še ena svinjska pojedina. Združiti je treba vse liberalistične sile, da veselja ne bi kdo pokvaril.
