Napovedal je, kot vemo, vsaj delni odpoklic Obamove zdravstvene reforme, toda to zadeva le Američane, pa gradnjo zidu na meji z Mehiko, kar že zagreni odnose z latinskoameriškim svetom, podporo Netanjahujevemu režimu pri širitvi judovskih naselij na palestinskem ozemlju kljub nasprotnim resolucijam Združenih narodov ter umik ZDA iz vrste mednarodnih sporazumov, celo od težko doseženega pariškega o podnebnih spremembah ter onega petih stalnih članic varnostnega sveta OZN z Iranom o nadzoru iranskega miroljubnega jedrskega programa in odpravi sankcij zoper to državo. Slednja sta, skupaj z zavestnim zaostrovanjem palestinskega vprašanja – si upam trditi – bistvena in v mnogočem usodna za prihodnost sveta. Napovedal je tudi izboljšanje odnosov z Rusijo, kar ocenjujem za edino vsaj navidez obetavno napoved, a ji verjamem le toliko, kolikor gre verjeti temu, da boš v pokru na koncu res prejel jokerja. Z namero povrniti ZDA nekdanjo slavo tudi z novim ciklusom jedrskega oboroževanja ta topel odnos s Putinom gotovo ne bo dolgo trajal.

Kakor koli, Trumpova zaprisega mi je priklicala v spomin prej omenjeni film in še posebej eno izmed pesmi, ki je lepa, epska in motivacijska ter nadvse zlovešča: Tomorrow Belongs to Me – Jutri pripada meni. Svetlolasi mladenič, arijec, kolikor le lahko, v uniformi hitlerjugenda na neki vaški veselici v okolici Berlina na začetku 30. let prejšnjega stoletja začne peti in vaščani mu prisluhnejo, nato drug za drugim vstanejo, se kot on postavijo mirno, mladi, stari, ženske, in vzhičeno zapojejo zraven. Pesem poveličuje čas, ki prihaja in ki ga pooseblja Adolf Hitler. Vsi ali skoraj vsi so v transu pred opevano srečo, ki jo bo nemškemu narodu prinesel vodja, razen enega starčka, ki se improviziranemu vaškemu zboru ne pridruži in nejeverno pomigne z glavo, sluteč, kaj bo temu sledilo.

No, in Trump je na petkovi inavguraciji Američanom sporočil isto: Prihodnost pripada vam! Rekel je sicer »oblast prenašam v roke ljudi«, a pomena se povsem ujemata. Demagogija mu gre tako lahkotno iz ust kot žaljivke na račun žensk, Mehičanov in drugih zanj manjvrednih bitij, ki smo jih slišali med volilno kampanjo. Drama je, da mu privrženci verjamejo in so verjetno tudi njim kocine šle pokonci, ko jim je spregovoril.

Sam sem se, ko sem to gledal in slišal, počutil kot omenjeni zaskrbljeni starček s Cabaretove veselice. A tudi veselica kot taka se mi je nekako prenesla v današnji čas. V Sevnico, od koder je doma nova ameriška prva dama Melania Trump, ki se je z izvolitvijo svojega moža na najmočnejši prestol sveta znašla na globalnem zemljevidu. Naj mi ne zamerijo Sevničani, če gledam nekoliko postrani to silno veseljačenje, a ne morem, da se ne bi še naprej bal tega, kar svetu in tudi nam v Evropi in Sloveniji prinaša Trumpovo predsednikovanje prvi svetovni velesili.

Morda pretiravam in Melania ne bo nikoli druga Eva Braun, ker Donald vendarle ni Adolf, ker bi ga ob morebitnih skušnjavah po vzorcih vladanja nemškega totalitarca mehanizmi razvite demokracije, kakršna je ameriška, pravočasno ustavili oziroma onemogočili. In ne nazadnje, on potrebuje sodelovanje sveta za uresničitev obljub o večjem blagostanju in večji varnosti za vse svoje sodržavljanke in sodržavljane.

Toda za zdaj ni slišati resnih opozoril evropskih eminenc, naj se Trump ne dotakne pariškega dogovora o podnebju in sporazuma z Iranom ter naj spoštuje resolucije OZN v zvezi z vprašanjem Palestine ter naj ohrani politiko jedrskega razoroževanja, sicer bo severnoatlantsko partnerstvo ogroženo. In tudi pri nas doma raje žugamo, izdelujemo spominke z motivi Melanie in Donalda, računamo na boljši turistični izplen v sezoni, ki prihaja, in upamo, da so bili Trumpovi predvolilni nastopi le sočna retorika brez konkretnih posledic za stabilnost in varnost sveta. Kaj pa dan, ko bo razglasil odstop ZDA od pariškega dogovora in nov zagon tudi najbolj umazane ameriške industrije? Bomo še klicali po njegovem obisku k nam? Ali vsaj obisku njegove gospe?

Aurelio Juri, nekdanji slovenski in evropski poslanec, Koper