Danes se je s svojo dolgo pričakovano razsodbo o brexitu oglasilo britansko vrhovno sodišče. Njegova odločitev ne pomeni, da Velika Britanija ne bo zapustila Evropske unije, in zelo verjetno tudi ne, da se bo sproženje začetka postopka o brexitu zavleklo. Pomeni pa, da premierka Theresa May ne more sprožiti dveletnih odhodnih pogajanj oziroma 50. člena lizbonske pogodbe, dokler ji oba domova parlamenta, poslanska in lordska zbornica, z večino glasov ne prižgeta zelene luči. Vrhovno sodišče je tako odločilo z večino osmih od enajstih glasov.
Vlada je torej poražena. Zmagala je parlamentarna demokracija. Če bi se vlada odločila za nadaljevanje pravne bitke, bi se morala pritožiti na evropsko sodišče, kar bi bilo absurdno. In se ne bo zgodilo, saj se je vlada, ki je hotela obiti parlament na podlagi srednjeveškega nedemokratičnega »kraljevega privilegija« (po katerem monarh podeli zahtevano pravico vladi), sprijaznila s porazom. Minister za brexit David Davis je že sporočil, da bo sicer razočarana vlada v nekaj dneh pripravila predlog zakona o sprožitvi brexita in ga poslala v obravnavo v oba domova parlamenta.
Udarec za Škote, Severne Irce in Valižane
Razsodba vrhovnega sodišča je po drugi strani udarec za škotske, severnoirske in valižanske parlamentarce. Sodišče je namreč odločilo, da vlada za sproženje brexita ne potrebuje tudi odobritve njihovih parlamentov oziroma skupščin, čeprav je večina volilcev na Škotskem in v Severni Irski glasovala proti odhodu iz EU, v Walesu pa je večina glasovala za brexit. O tem je enajst vrhovnih sodnikov odločilo soglasno.
V središču te pravne bitke pa ni bil zares brexit, ampak britanska demokracija. Skupina aktivistov, ki jo je začela, je trdila, da bi vlada, če bi obšla parlament, ravnala nedemokratično in kršila dolgoletna ustavna načela in britansko zakonodajo. Navsezadnje so bili poslanci tisti, ki so glasovali za referendum o članstvu v Evropski uniji.
Bitka za dopolnila
Vlada si je kljub porazu oddahnila. Delno zato, ker se je bala, da bo vrhovno sodišče zahtevalo tudi soglasje škotskih, severnoirskih in valižanskih parlamentarcev, delno pa zato, ker ni razsodilo o naslednjem koraku, ampak je to prepustilo politikom oziroma vladi, ki utegne zelo pohiteti z ustreznim verjetno zelo kratkim predlogom zakona. Ne vemo pa še, ali bodo poslanci lahko predlagali dopolnila in kakšna dopolnila bodo predlagali. Laburistična opozicija poudarja, da spoštuje izid referenduma in da ne bo ovirala sprožitve 50. člena lizbonske pogodbe. Vendar je njen vodja Jeremy Corbyn dejal, da bodo laburisti zahtevali dopolnitev predloga o sprožitvi brexita, da bi konservativcem preprečili, da bi brexit Britanijo spremenil v »ceneni kletni davčni paradiž blizu evropske obale«. Z drugimi besedami: že razprava o sproženju brexita se utegne spremeniti v bitko o trdoti brexita.
Grožnje poslancem in lordom
Evrofobna stranka UKIP, ki se hvali, da je izsilila referendum, in bolj revolveraški zagovorniki brexita na drugi strani napol grozijo poslancem in lordom, naj si ne drznejo ovirati sprejema tega zakona. Njen novi vodja Paul Nuttall je izzvenel kot pridigar, ko je dejal, da mora biti volja ljudstva uslišana in da bo gorje doletelo tiste politike ali stranke, ki bodo poskušale blokirati, zavlačevati ali kako drugače omajati voljo ljudstva. Na Škotskem vladajoča stranka SNP, ki je v britanskem parlamentu druga največja opozicijska stranka, pa je že napovedala, da bo predlagala natančno petdeset resnih in vsebinskih dopolnil k predlogu zakona o sproženju 50. člena lizbonske pogodbe. Bitka o brexitu je torej morda končana (ni povsem nujno), bitka o vsebini brexita pa se šele začenja.
