Oboist Matej Šarc je agilen glasbenik in prireditelj, poln zamisli. Privržen sodobnemu in novemu išče komplementarni glasbeni svet (morda bi lahko rekli – basovski temelj) v baroku, v retorični glasbi vznesenih ravni. Tovrstne izrazne napetosti niso združljive s posplošenim zvočnim kopičenjem; »baročni učinek« je izvajalsko utemeljena zasnova zvena, premislek o teksturah, po drugi strani pa tudi izbrana oziroma spoznana mera izvajalčeve inventivnosti in neutirjenosti (sprezzatura). A vse to so v resnici tudi vodila za pristop k materialu modernističnih estetik.
Razpon tokratnih Šarčevih umetniških zadolžitev se je zdel kot namig na nekdanji tip univerzalnih glasbenikov, ki so pripravljali in tudi sami komponirali sporede (no, Šarc je festivalskega »le« sestavil), vodili izvedbe in zraven še igrali zahtevne instrumentalne parte. V programskem izboru je bila opazna očaranost z baročno težnjo po povezovanju umetnosti, saj se je spored pomikal v glasbeno gledališče, in sicer – na sklepnem koncertu – z repertoarno kar najrazkošnejšim in glasbeno neugnanim fokusom (Lullyjeva glasba za Žlahtnega meščana in odlomki iz Rameaujeve baletne opere). Tridelna festivalska celota je bila sicer razpeta med francoski in italijanski glasbenovplivni pol.
Tako je na prvem koncertu zazvenela (kolikor vem, prvič pri nas) celotna Händlova kantata Akis, Galateja in Polifem. Delo je umetnikov »dokaz« veščine, pridobljene v polju italijanskega opernega idioma. Šarc (glasbeni vodja) je znal napeti lok onkraj številne strukture. Jedrnato in živo so delovali tudi recitativi (nosilci continua so bili čembalist Tomaž Sevšek, violončelist Domen Marinčič in Sam Chapman z brenkali), energije in relacije v pevski trojici pa so prestopale stereotipiko literarno-dramaturškega žanra (pastorala). V kantatnem izdelku je presežna vloga Kiklop, pripeljan prek slepe strasti do refleksije o notranji temi, po kateri izzvenijo naivni govorniški obrazci kot slutnja univerzalnega neskladja. V zvočnem oblikovanju se je orkestrska izvedba sproti mojstrila, od nekoliko preglasne spremljave uvodnih arij do občutljivega tkanja in klesanja skladateljevega slikovitega gestusa ter koncertantnega partnerstva s pevci (mdr. izjemna oboa). Lukas Jakobski je prelil svoj dokaj votli bas v lik ranljivega suroveža, Barbara Kozelj (Galateja) je ob zadržani ariozni poti (skoraj pretirana pastelnost) našla dramatične viške v recitativu, vrhunec pa smo dočakali z Liesbeth Devos, ki je ponotranjila Akisove afekte, blestela s filigransko koloraturo in se dotikala nebes v dolgih linijah čustvene zatopljenosti in v visokih tihih nastavkih glasu.
Drugi koncert je pogledoval k prenašanju francoskih zgledov na nemška tla (Telemann, Bach). Skladbe bogatih koncertantnih deležev so ponudile solistično priložnost nekaterim filharmonikom. Neizenačeni večer je proti koncu zelo zrasel in se ansambelsko duhovito razživel ob zasukih plesne panorame Jean-Féryja Rebela. Decentna dvoglasja in skupni svobodni nihaji flavtista Mateja Grahka in violinista Mirana Kolbla so nam približali Telemannovo skladbo. O vzrokih za manj konsistentne izvedbe v prvi polovici, zaznamovane sprva celo z nekim zvočno-intonacijskim neskladjem med pihali in continuom, se ne bomo spraševali.
