Gospod Trump, pa boste, če zmagate, okrasili Ovalno pisarno s kristalom slovenske Rogaške?« Vprašanje je bilo legitimno. Povezalo je dva dogodka. Trump je na Manhattnu pravkar prišel na predstavitev poslovnega sodelovanja s slovenskim podjetjem, ki se je odločilo v ZDA prodajati kristal pod Trumpovo blagovno znamko. Nekaj tednov prej je javno povedal, da resno razmišlja o predsedniški kandidaturi leta 2012.
Reakcija vseh navzočih na vprašanje je bila smeh, ki ni bil samo spontan odziv na hudomušno vprašanje novinarja Slovenske tiskovne agencije, ampak na nepredstavljivost scenarija, ki ga je predvidelo. Bil je smeh skeptikov, ki je pozneje odzvanjal velikokrat in mnogo glasneje, dokler ni 8. novembra lani mahoma potihnil.
Trump se je takrat, oktobra 2010, že pete volitve zapored spogledoval s predsedniško kandidaturo in na koncu vselej oznanil, da se v tekmo ne bo podal. Zato so se mu v javnosti posmehovali, obveljalo je trdno prepričanje, da s svojimi napovedmi ne počne drugega, kot skrbi za medijsko navzočnost. Zdaj 70-letni newyorški nepremičninski bogataš je bil pač vedno mojster samopromocije. Še ko jih je štel okoli trideset, je New York Times že prepričal, da je o njem pisal kot o obetavnem nepremičninskem tajkunu, čeprav, kot je za CNN dejal avtor njegove neavtorizirane biografije Michael D'Antonio, »v tistem času v življenju še ni postavil niti ene opeke na drugo«.
Maščevanje Obami
Leta 2015 pa je bilo drugače. Z napovedjo predsedniške kandidature 16. junija je Trump poskrbel za svoj prvi resnični šok na političnem parketu, niza pa jih vse odtlej. D'Antonio ocenjuje, da je ideja za kandidaturo zorela dolgo, ker ima Trump o sebi preprosto tako zelo visoko mnenje, da se mu je zdel cilj ne le dosegljiv, ampak se mu je zasedba najvišjega položaja zdela skoraj samoumevna. Dokončno naj bi se odločil leta 2011 na točno določenem dogodku: udeležil se je tradicionalne vsakoletne družabne prireditve washingtonskih novinarjev. Tam je moral stisnjenih zob poslušati, kako je glavni govorec Barack Obama zbijal šale na njegov račun in žel salve smeha. Šlo je za sladko predsednikovo maščevanje, ker je Trump v imenu gibanja tako imenovanih rojstnikov trdil, da je Obama rojen v Keniji in torej ne more biti predsednik ZDA.
Toda Trump je znan po tem, da na vsako kritiko udari nazaj desetkrat močneje, kar je redno dokazoval s protitožbami na vsako tožbo, ki ga je doletela zaradi, milo rečeno, kočljivih poslov. Celo odkar je zmagal na predsedniških volitvah, vrača nazaj majhne in nepomembne udarce, najsi gre za kritiko igralke Maryl Streep zato, ker je proti njemu ustrelila nekaj puščic, ali celo za tviterski napad na obskurnega sindikalista iz Indianapolisa. »Trump si takrat (na prireditvi novinarjev) ni ničesar zaželel bolj, kot da od Obame prevzame ključe Ovalne pisarne,« je dejal D'Antonio. Morda le to, da potem razmontira njegovo politično dediščino…
Kaj torej dobimo, če strnemo omenjene tri Trumpove lastnosti – mojster samopromocije, visoko mnenje o sebi in jezen odziv na vsako kritiko, posebno pa medijsko? V bistvu lep povzetek njegove predvolilne kampanje in njene taktike. Da je bil uspeh kampanje morda največji šok v ameriški volilni zgodovini, je že znano, ne le zaradi razpleta, ampak tudi presenetljivega in še danes ne prav zadovoljivo pojasnjenega uspešnega predrugačenja temeljev politične igre, v kateri nobeno dotlej v kamen vklesano pravilo ni imelo nobenega pomena več, kar je najlepše pokazal odziv volilcev na škandal s Trumpovimi izjavami o grabljenju žensk za mednožje. Tudi teme, ki jih je izbral za osrednje sporočilo kampanje, so bile za sredinske politike skoraj bogokletne. A velja dodati, da Trump le ni osamljeni revolucionar, ki je lastnoročno poskrbel za vse te spremembe. Res je unikatni politik, vendar je njegovo predsedovanje tudi rezultat preteklih premikov v volilnem telesu, ki so se kazale z globokim nezaupanjem in jezo ljudi nad politično elito, z gibanjem čajank na desni in protiglobalističnim gibanjem na levi ter, morda najpomembnejše od vsega, s pomanjkanjem posluha politikov za manj premožne ob hkratnem opaznem naraščanju razkoraka med bogatimi in vsemi drugimi.
Zaslomba v družini
Zato se zdi paradoksalno, da je zmagal mož, ki trdi, da ima pod palcem več kot deset milijard dolarjev (mnogi pravijo, da trikrat manj). A v ameriški miselnosti to ni ovira, prej adut. In s tem adutom pod blazino Trump spi pravzaprav vse od tistega 14. junija 1946, ko je privekal na svet v newyorškem Queensu. Njegov oče Frederick Christ Trump, poročen s priseljenko s škotskega otoka Lewis, Mary Anne Macleod, je imel namreč pod palcem 200 milijonov dolarjev (po kupni moči je to danes približno milijarda dolarjev) in zato se Trumpu ne zdi nič posebnega, ko reče, da mu je oče posodil »samo milijon«, da bi postavil na noge lasten nepremičninski posel. V resnici je v ZDA obogatel že očetov oče, menda nezakoniti priseljenec iz Nemčije.
Po odraščanju v Queensu so Trumpa s trinajstimi leti poslali na newyorško vojaško akademijo, da bi dobil malce discipline. Študiral je v Bronxu in pozneje v Pensilvaniji na eni redkih fakultet, specializiranih za področje nepremičnin. Družinsko podjetje je prevzel leta 1971 in posle iz Queensa širil drugam. Leta 1978 je sklenil pogodbo za gradnjo svojega znamenitega nebotičnika ne Peti aveniji. Potem so sledili igralništvo (z zelo slabim koncem v Atlantic Cityju), pisanje knjig (Umetnost sklenitve posla je njegova najbolj znana in citirana), organiziranje lepotnih tekmovanj, ustanovitev univerze, televizijska oddaja Vajenec… Mnogi posli so se končali s tožbami, nekaj s stečaji, nikoli pa s priznanjem napake. To v Trumpovem slovarju označuje šibkost.
Skoraj logično je bilo, da bo v posle vpeljal potomce, podobno kot oče. Trump ima menda malo pravih prijateljev, mu pa zato družina pomeni zaslombo, kjer se počuti varno. Morda se zdi zato nenavadno, da je poročen že tretjič. V Novem mestu rojeno 46-letno manekenko iz Sevnice Melanio Trump je spoznal leta 1998. Poročila sta se sedem let pozneje, včeraj je postala šele druga v tujini rojena prva dama ZDA.
Popisan list papirja
Kar zadeva politična stališča, Trump ni nepopisan list papirja. Nasprotno, na listu je načečkanih toliko nasprotujočih si stališč, da je nemogoče razbrati, kaj v resnici piše. Bil je za demokrate, za republikance, neodvisen, za splav, proti splavu, za obdavčenje bogatih, proti obdavčenju premožnih… Kateri Trump je lani zmagal, ni nujno čisto jasno. Zaradi tega in značajskih potez Trumpa – poleg naštetih velja omeniti vsaj še očitno tanko kožo, kar je za tako odgovoren položaj lahko posebno občutljivo – je še manj jasno, v kakšno štiriletno obdobje so ZDA in z njimi svet v resnici vstopili včeraj, ko je postal ob prisegi najstarejši ameriški predsednik.
