Z njegovim stališčem se popolnoma strinjam in trdim, da je Slovenija pribežališče umazane industrije, kakršna v razvitih zahodnoevropskih državah (tudi ne v azijskih državah) ni več zaželena in nam jo sedaj velikodušno »ponujajo«. Zaradi napačne gospodarske strategije sedaj v Sloveniji iz uvoženih fosilnih surovin in s tujo energijo predelujemo kovinske izdelke za okoljsko ozaveščene zahodnoevropske države, ki pa nas bodo kmalu povprašale po varovanju okolja ter od nas zahtevale (in že zahtevajo) tudi okoljske ukrepe in visoke kazni (dajatve) za čezmerno onesnaževanje okolja. Prepričan sem, da bodo okoljski stroški nekajkrat višji, kot je trenutna korist od umazanih kovinskopredelovalnih delovnih mest. Se mi pa, gospod predsednik Vlade RS, poraja tudi vprašanje, ali je takšna proizvodnja do družbe in okolja etična.
Žal gospodarska politika po osamosvojitvi Slovenije ni naklonjena zelenemu gospodarstvu. Gospodarstvo smo preusmerili na umazano, energetsko potratno industrijo, zaradi česar smo zanimivi za tujce. Zato je večinoma prešla v roke tujcev (jeklarne, cementarni, tovarni kamene in steklene volne…). Morda je to kratkoročno dopadljivo, zagotovo pa je za prihodnost Slovenije pogubno. Marsikdo bo pomislil in me opomnil, da potrebujemo nova delovna mesta. S tem se zelo strinjam in se obenem sprašujem, kako da tega nismo prepoznali v lesni industriji. V Avstriji so v času, ko smo pri nas na področju lesarstva izgubili 30.000 delovnih mest, v tej panogi ustvarili 40.000 novih. Mnogo smotrneje bi bilo, če bi sredstva, s katerimi smo privabili tujo kovinskopredelovalno industrijo, namenili za zgraditev sodobnega lesnopredelovalnega obrata, ki bi na sonaraven način predeloval »pohorsko zlato«.
Evropi (EU) lahko damo to, kar imamo, ne pa da ustvarjamo to, kar lahko od nje dobimo. Le tako bomo koristni in prepoznavni za evropsko skupnost. Obogatili bomo sebe in EU, sicer bomo zanjo le hlapci in kolonija za naravne vire. Slovenija kot majhna država bo na evropskem in svetovnem trgu lahko konkurenčna le z gospodarstvom, ki bo temeljilo na naših danosti in lastnih energetskih zmožnostih. Ob farmaciji in turizmu je zato za nas perspektivna predelava lesa. Les je naša edina razpoložljiva surovina (dobrina), ki jo z malo energije (ki je Slovenija nima) in majhnim vplivom na okolje lahko predelamo v izdelke z visoko dodano vrednostjo. Predelava lesa se sklada z načeli trajnostnega razvoja in sovpada s turistično usmeritvijo Slovenije.
Nekoč smo Slovenci (Ribničani) prodajali lesne izdelke na Dunaj in po vsej Avstro-Ogrski, danes pa Avstrijci nam prodajajo izdelke in objekte, narejene iz slovenskega lesa. Le kdaj nas bo srečala pamet?
Franc Pohleven, Ljubljana
