Tako kot druge davkoplačevalce in občane tudi mene nihče ni nič vprašal, niti mi ni poslal medijev, da ovekovečijo moje misli o tej zadevi, niti mi predsednik republike ne bo pomagal nositi naokoli mojega predloga. Zato bom izkoristil stranska vrata, da vseeno sporočim še svoje želje po novih ustavah: slovenski in evropski.
Menim, da je zakonov dovolj in da je problem v dokajšnji nesposobnosti izvajalcev javnih funkcij, kar vpliva na dejstvo, da imamo nemoderno, materialno in funkcionalno neučinkovito ter premalo pravno in prijazno državo, evropsko skupnost. In zato je zaupanje v domačo in tudi evropsko skupnost vedno nižje.
Če bi v obeh oziroma vseh ustavah kaj spreminjal, bi spremenil le eno: na področju pravne zaščite bi najvišjo legitimnost in legalnost dal pravičnosti in resnici, ki bi bila nadrejena upoštevanju zakonov in predpisov, kar se imenuje tudi varstvo zakonitosti, pravna država... Namreč, sistem predpisov in zakonov je takšen, da ne zagotavlja vedno tistega, zaradi česar je bil sploh ustvarjen: ne zagotavlja pravičnosti in iskanja ter uveljavljanja resnice. Tako se dogaja, da logično in evidentno krivi ostajajo nekaznovani in da obratno, logično in evidentno nedolžni doživijo obsodbo. Uspešno krmarjenje med predpisi in zakoni ob pomoči sodnih »izvedencev« omogoča oboje. Ustavna pravica po ugotavljanju resnice in po pravični sodbi ne obstaja, saj jo lahko preprečujejo prej omenjeni zakoni in predpisi, kjer se odloča vsebinsko, ustavno sodišče pa se v vsebino ne spušča. Namreč, tako vrhovno kot ustavno sodišče se z vsebino pravnih zadev sploh ne ukvarjata, in če je prišlo na prvih dveh stopnjah do neustrezne vsebinske odločitve, je nadaljnji dve instanci vsebinsko sploh ne obravnavata in sta v smislu ugotavljanja resnice in pravice nepotrebni, saj se omejujeta le na formalne in širše okoliščine.
Če smo konkretni: zakonito je, da zadeve zastarajo (velikokrat zaradi premalo dela javnih uslužbencev ali celo kršitev), vendar to ni pravično, to ni pošteno in tako ne spoznamo resnice. Zakaj bi sploh kakšna zadeva zastarala? O tem občani in naročniki pravnega servisa države nikoli nismo odločali.
Zakonito je, da formalno neustrezno pridobljeni (a dejansko objektivni) dokazi ne veljajo na sodišču, kar onemogoča ugotavljanje resnice in pravične sodbe.
Zakonito je, če nekdo slabo ali premalo dela na določeni zadevi ali je premalo usposobljen, vendar pa to vpliva na ugotavljanje resnice in pravičnosti.
Zakonito je, da sodišče upošteva le določene dokaze in določena mnenja sodnih izvedencev in da se do kontradiktornih dokazov in mnenj sploh ne opredeljuje, kaj šele, da bi jih upoštevalo, to pa seveda spet ne vodi niti do resnice niti do pravične sodbe.
Tako sodbe niso spisane v imenu ljudstva, ampak v imenu legalnih dokumentov, predpisov in procesnih postopkov, ki nimajo legitimitete ljudstva, zato je ta izraz formalno in vsebinsko napačen. Namesto »v imenu ljudstva« bi moralo v izreku sodb pisati »skladno z veljavno zakonodajo«. Pravno varstvo, ki ga želim jaz in verjetno še kdo drug, pa bi se v izreku moralo glasiti: »V imenu resnice in pravičnosti.«
Pravo je preveč pomembno področje, da bi ga prepustili pravnim strokovnjakom, ki v imenu »varovanja zakonitosti« gradijo nelegitimno vejo oblasti. Legitimna oblast je le tista, ki izpolnjuje naloge in pričakovanja uporabnikov. Uporabniki želimo pravičnost in resnico. Ne potrebujemo, ne naročamo in ne želimo plačevati »varovanja zakonitosti«, katerega posledica je lahko tudi neuspešno iskanje pravičnosti in resnice. Ustavno sodišče bi torej moralo prvenstveno varovati in ugotavljati resnico in pravičnost, ne pa da je le instanca na isti poti »varovanja zakonitosti«, ne glede na objektivno resnico in pravičnost.
Bojko Jerman, Dolsko
