V sezoni 2013/14 je imela Ljubljana med košarkarsko prvoligaško druščino nazadnje dva predstavnika – Olimpijo in Slovana. Kodeljevčani, ki so v preteklosti vzgojili mnogo vrhunskih igralcev in slovenskih reprezentantov, so nato predvsem zavoljo finančnih težav padli in sedaj tavajo v tretji ligi, prave rešitve pa ni na vidiku. Se je pa zato košarkarsko dogajanje pred letom in pol začelo premikati na drugem koncu Ljubljane, natančneje v Šiški, kjer domuje Ilirija. Klub, ki je najbolj znan po tem, da je svojo košarkarsko pot pri njem začel Goran Dragić, je imel v preteklih letih obilo težav, in ko je že kazalo, da utegne potoniti, se je zgodil preobrat. Na trenersko mesto je prišel nekdanji ilirijan Saša Dončić in s sedaj že nekdanjim predsednikom Romanom Koprivnikarjem zastavil ambiciozen projekt, h kateremu sta najprej pristopila Goran Jagodnik in Stipe Modrić, letos pa še Jasmin Hukić. Od četrte, preko tretje in sedaj druge lige je Ilirija nanizala že neverjetnih 38 zaporednih ligaških zmag, po uspehu pretekli konec tedna proti Mesariji Prunk v Sežani, ki je bila v drugoligaški druščini prav tako še neporažena, pa je na pragu tega, da se prebije v prvo ligo.
Govorili so, da je košarkarsko pokopališče
»Iliriji sem se priključil oktobra 2015 skupaj s sedaj že nekdanjim predsednikom Romanom Koprivnikarjem. Takrat se je klub ravno prebil iz četrte v tretjo ligo. Pogovarjal sem se sicer tudi s Slovanom, a hitro ugotovil, da je tam preveč težav. Vedel sem, da v Iliriji iščejo nove ljudi, zato sem poklical in se hitro dogovoril. Vse se je zgodilo ob pravem času,« se začetka nove Ilirijine zgodbe spominja članski trener in trenutno tudi predsednik Saša Dončić. Funkcijo glavnega človeka kluba je prevzel po sili razmer, saj so se poti s Koprivnikarjem 19. oktobra lanskega leta zaradi različnih pogledov razšle. Takrat je prišlo do prelomnice, saj Dončić pravi, da bi lahko tudi sam odkorakal stran. »Imel sem to možnost, a jasno je, da vloženi trud in delo nista smela v prazno. Prevzel sem iniciativo in stvari odpeljal naprej. Sedaj sem uradno predsednik, a to je kratkoročno. Lahko vam povem, da sem že našel človeka, ki me bo zamenjal. Na začetku februarja bo skupščina, na kateri bo predlagan za predsednika. Imena vam ne morem izdati, lahko pa povem, da se bo finančna slika kluba gotovo precej izboljšala,« je s posebnim navdušenjem razlagal Dončić, ki si ob grajenju mlajših selekcij in članskega moštva želi tudi trdno in jasno strukturo v klubskih pisarnah.
V slabem letu in pol je Ilirija naredila velike korake. Oče enega največjih svetovnih košarkarskih talentov Luke Dončića pravi, da je bilo stanje v klubu ob njegovem prihodu alarmantno. Selekcija U15 je bila izključena iz vseh tekmovanj, kadetski in mladinski pogon je bil zanemarjen. Številni slovenski košarkarski delavci so mu svetovali, naj se Ilirije ogne, češ da gre za košarkarsko pokopališče. A mu je slednje dalo še večji zagon za delo, saj jim je želel dokazati, da se motijo. »V dobrem letu dni smo stvari obrnili na glavo. Sestavili smo selekcije od U9 do članske. Znova smo prevzeli kontrolo tudi nad nekaterimi osnovnimi šolami v Šiški, ki so v preteklosti tradicionalno pripadale Iliriji, a so nato zaradi slabega stanja v klubu roko nad njimi položili drugi klubi.« Da so se stvari v mlajših selekcijah pri Iliriji hitro postavile na noge, ima največ zaslug Nejc Višnikar. »V klub sem ga pripeljal po mesecu dni, v tem času pa je naredil ogromno. Je pravi trener in organizator. Mladinci so se tako denimo že prebili med najboljših osem v državi,« pove Dončić.
Jagodnik, Modrić in Hukić prenašajo znanje
Ena ključnih Dončićevih potez ob prihodu v klub je bila tudi, da je k sodelovanju sprva zvabil nekdanja asa Gorana Jagodnika in Stipeta Modrića, pred letošnjo sezono pa še Jasmina Hukića. Zanimanje za Ilirijo je tako hipoma zraslo, tribune v Športni dvorani GIB na domačih tekmah pa so sedaj lepo zapolnjene. »Marsikomu gre to v nos, a se moram pohvaliti, da je prihod takšnih igralcev plod tudi mojih sposobnosti. V Iliriji so prepoznali in videli lepo zgodbo, ki bo trajala in ne bo le muha enodnevnica. Slišal sem že očitek, da gre za 'penzionerčke', a omenjeni fantje zares opravljajo neverjeten posel. Fizično so odlično pripravljeni in redno trenirajo, ob tem pa prenašajo znanje in izkušnje na mlajše. To je neprecenljivo. Razvoj igralca je kompleksna stvar, oni pa se z njimi pogovarjajo, družijo, jim svetujejo... To je velika dodana vrednost, s katero se lahko pohvali redko kdo v Sloveniji.« Ker želi Ilirija postati klub nekdanjih vrhunskih košarkarjev, je Dončić z omenjeno trojico načelno že sklenil dogovor, da bodo nadaljevali delo v ljubljanskem kolektivu v drugačnih vlogah tudi po koncu aktivnih karier.
Poleg Jagodnika, Modrića in Hukića se je Ilirija v prejšnjem tednu v medijih pogosteje omenjala tudi zaradi prihoda mladega 19-letnega Žana Marka Šiška iz Cibone. Slednji je imel v Zagrebu v letošnji sezoni izredno malo priložnosti za treninge, saj klub podobno kot denimo Olimpija poleg lige ABA in Fibine lige prvakov od začetka igra še v domačem državnem prvenstvu. Igralci so tako večino časa preživeli na poti, sledila pa je še poškodba. Ilirija je po dogovoru Ciboni plačala »le« 15.000 evrov odškodnine, Dončić pa je prepričan, da Šiško s tem ni naredil koraka nazaj v karieri. »Takšne igralce s takšnim razmišljanjem si želim tudi v prihodnosti. Trenutno nam je rezultat še prioriteta, v nadaljevanju pa bo to razvoj igralcev. Vem, da to govorijo vsi, a to je naš glavni cilj in tega se bomo držali tudi zavoljo porazov. Šiško je v Ilirijo prišel z željo, da vlaga vase. Denar ga v tem trenutku ne zanima. Želeli so si ga vsi klubi v Sloveniji, a se je sam odločil za nas,« še ponosno pove Dončić, ki mu veliko pomeni tudi to, da so v Iliriji v preteklosti vadili denimo Vlado Ilievski, Mirza Begić in Miha Zupan, letos pa mlada Jurij Macura in Luka Kraljević. »Najlepše pri vsem je, da so me poklicali sami, če lahko pridejo trenirat. To pomeni, da delamo dobro in da se glas o Iliriji širi.«
Moral je znižati pričakovanja
Goran Jagodnik je bil s Stipetom Modrićem prvi, ki je stopil na prenovljeno Ilirijino barko. Danes že 42-letni nekdanji slovenski reprezentant pravi, da ga je prepričala zgodba o hitrem preboju v prvo ligo in razvoju kluba. A težave so se začele, ko je napočil čas treningov in tekem. »V karieri si vajen na neko raven, potem pa se v trenutku vse spremeni. Ko greš v takšen projekt, moraš zato znižati pričakovanja. So pa fantje hitro napredovali, tako da lahko danes v igri izvajamo že marsikatere taktične zamisli in se ne le žogamo. Sedaj imajo cilj, ki jim je bil pred kratkim še nedosegljiv. Z domačimi igralci, letos je prišel le Hukić, smo na pragu prve lige. O tem večina pred dvema letoma ni niti sanjala.«
Ker je vlogo mentorja v različnih klubih opravljal že zadnjih deset let, mu znanja ni težko prenašati na mlajše. A v preteklosti je šlo za profesionalne košarkarje, tisti v Iliriji pa študirajo ali imajo službe. »Včasih zato na trening pridejo utrujeni in težje izvajajo kakšne stvari. V preteklosti je bila to za njih rekreacija, sedaj pa je bolj zahtevno. Saj dojemajo stvari, a večini košarka ni primarna stvar,« pravi Jagodnik, ki je z delovno vnemo pri 42 letih pravi vzor soigralcem. Trenutno mu motivacije ne manjka, vseeno pa še ne ve, ali bo igral tudi prihodnje leto, ko bo Ilirija po vsej verjetnosti nastopala v prvi ligi. »Včasih sam sebe ulovim, da me motijo nekatere stvari, ki me v preteklosti niso. Ravno v Sežani smo se na koncu tekme prepirali z nasprotnikom. Ne vem, če si tega še želim. Fizično bi gotovo kakšno sezono še zdržal, vprašanje pa je, če sem pripravljen prenašati ob košarki še vse drugo, kar pride zraven.«
