Desničarski mediji, ki tvorijo veliko večino britanske sedme sile, so že vse od prve izvolitve Jeremyja Corbyna za vodjo laburistov (septembra 2015) na posebni misiji, kakršne še ni bilo. Tako neusmiljeno in brez predaha niso še nikoli rušili nobenega strankarskega vodje, kot rušijo Corbyna. Kaj jih tako moti? Pravzaprav vse, čeprav je vse od začetka politične kariere eden najbolj poštenih in načelnih politikov v Britaniji, ki so ga volilci v londonskem volilnem okrožju Islington North za poslanca prvič izvolili leta 1983. In na vsakih volitvah do zdaj.
Vse jih moti
Motijo jih njegova leta – ima jih 67. Moti jih njegova brada. Moti jih njegov enostaven način oblačenja. Moti jih njegova časom več kot primerna resnost. Moti jih njegova domnevna nesposobnost za vodjo stranke. Moti jih to, da je skromen vegetarijanec, ki malokdaj pije alkohol. Moti jih, da se je rodil (1949) v premožni družini v zgornjem delu srednjega razreda in se je zato izobraževal v zasebnih šolah. Moti jih, da je tretjič poročen, in verjetno tudi to, da je njegova druga žena iz Čila, aktualna tretja pa iz Mehike. Moti jih celo to, da je skeptičen do obstoja boga.
Še kaj? Vsekakor. Najbolj jih moti to, da je levičar, ki se razglaša za demokratičnega socialista. Razglašajo ga za najbolj nekompromisnega levičarskega poslanca vseh 33 let, kar je poslanec, ki je več kot petstokrat glasoval proti predlogom svoje stranke v parlamentu, pa naj je bila na oblasti ali v opoziciji. Ker je razmišljal s svojo glavo, ki se pogosto ni strinjala s strankinim vodstvom, posebno v obdobju novega laburizma in Tonyja Blaira, pod katerim so laburisti postali kopija srednjega krila konservativcev. Blairu naklonjeni kritiki Corbyna radi razglašajo za stereotipnega bradatega levičarčka iz mračnih osemdesetih let, ko naj bi bila laburistom bolj pomembna ideološka čistost kot osvojitev oblasti. Velika armada njegovih oboževalcev, ki jih desničarski mediji razglašajo za corbyniste, pa ga ima za zadnjega poštenega politika. Za nekoga, ki lahko navdihne novo generacijo Britancev in jih prepriča, da obstaja alternativa pohlepnemu thatcherjevskemu neoliberalizmu, za katerega se zdi, da se je večina Otočanov z njim sprijaznila, čeprav je Britanijo v nekaj več kot tridesetih letih spremenil v drugo najbolj neenakopravno državo na svetu (za ZDA).
Nova priložnost za rušenje
Še noben vodja katere koli stranke v britanski zgodovini ni bil izvoljen z večjim mandatom kot Corbyn. Septembra leta 2015 ga je v prvem krogu izvolilo 59,6 odstotka članov stranke. Lani, potem ko so ga poskušali zrušiti blairovski poslanci, je moral vnovič kandidirati za vodjo. Dobil je še več glasov: 61,8 odstotka. A desničarski mediji ga še vedno rušijo. Najnovejšo priložnost jim je ponudil odstop dveh laburističnih poslancev, blairovcev, ki sta se odločila zapustiti politiko, ker sta dobila veliko bolje plačani službi – eden v muzeju Victoria in Albert, drugi v jedrski elektrarni Sellafield. Za odstop naj bi se odločila (tako kritiki) zaradi Corbynovega levičarstva, ki naj bi laburistom zapiralo pot do volilne zmage. Njuna odstopa pomenita, da bodo v njunih volilnih okrožjih na novo volili poslanca. Večina britanskih medijev je včeraj spet ocenila, da bo Corbyn pogorel, če na teh volitvah ne bosta zmaga laburistična kandidata.
Medijskemu »pobijanju« Corbyna tako ni videti konca. Raziskava dnevnika Independent je nedavno ugotovila, da kar tri četrt pisanja o njem, njegovi politični karieri in politiki ne temelji na resnici, ampak kritiki, potvarjanju, prirejanju in lažeh. Zakaj? Resnica je zelo preprosta. Ker so lastniki tiska, od največjega Ruperta Murdocha navzdol, strastni desničarji in branilci neoliberalnega statusa quo. Člankov pa seveda ne pišejo lastniki, ampak… novinarji.
