Dnevnik Times, ki kot vsi desničarski časopisi strastno navija za brexit, je Otočanom razkril vladni zaupni dokument, ki potrjuje sume številnih. To, da vlada nima nobenega krovnega, ne trdega, ne mehkega ne kakšnega vmesnega načrta za brexit.
Dan po tistem, ko je premierka Theresa May, ki da veliko na modo, v drzno skrojeni rdeči večerni obleki na tradicionalnem banketu v Cityju filozofirala (ampak res) o tem, po čem vse bo Britanija vodilna država v »spremenjenem svetu«, se je pojavih dokument, ki je prepričljivo pokazal, da njena vlada ni pripravljena niti za brexitske spremembe, kaj šele za »trumpiziran« svet.
Slaba obramba
Dokumenta, ki razkriva tudi brexitska razhajanja med ministri, vlada menda »ne prepozna«. Minister za transport Chris Grayling je dejal, da to ni vladni dokument. Njegovo vsebino zavrača in pravi, da so njegove osebne izkušnje zelo drugačne: brexitski projekt naj bi bil »moštveno prizadevanje«.
Vladni predstavnik je dejal, da gre za »nenaročeni« (!?) dokument, ki je prišel »iz zunanjega računovodskega podjetja, ki nima nobene avtoritete«. Lahko bi se spomnili kaj boljšega v obrambo dokumenta, ki trdi, da se vlada in državna uprava ukvarjata s petsto različnimi projekti, povezanimi z brexitom, za katere bi potrebovali dodatnih 30.000 državnih uslužbencev.
Mayeva naj bi sprožila petdeseti člen lizbonske pogodbe o dveletnem postopku odhoda iz EU do konca marca. Dokument z naslovom Nadgradnja brexita in datumom 11. september je napisal neimenovani svetovalec vlade, ki piše, da bo vlada potrebovala še šest mesecev, da se bo odločila, kaj natančno želi doseči z brexitom, in da se bo uskladila o prioritetah.
Dokument graja Mayevo, ki naj bi »pridobivala sloves nekoga, ki bi rad o odločitvah in podrobnostih odločal sam«. To naj bi bil pristop, ki zelo verjetno ne more dolgo delovati. Razkriva tudi nesoglasja med tremi tako imenovani brexitskimi mušketirji, ministri za zunanje zadeve, brexit in mednarodno trgovino, Johnsonom, Davisom in Foxom, na eni in ministroma za finance in poslovne zadeve, Hammondom in Clarkom, na drugi strani.
Črni scenariji v ozadju rožnatih obljub
Vsa ministrstva naj bi kljub rožnatemu prikazovanju pobrexitske Britanije imela načrte o posledicah brexita, ki vključujejo najslabši možen scenarij, kar je – tako ta dokument – daleč od vladnega načrta za brexit, ker ne vsebuje nizanja prioritet in povezane pogajalske strategije. Avtor dokumenta piše, da utegne imeti vlada kmalu v glavo uperjeno pištolo velikih družb zaradi njihove zahteve, da mora ohraniti obstoječa delovna mesta in vlaganja.
Opozicijska laburistična stranka, ki ne kaže nobenega navdušenja za kljubovanje brexitu, trdi, da kaotični vladni pristop k brexitu ne opremlja britanskega gospodarstva za odhod iz EU.
Vladi ustreza to, da laburisti vztrajajo pri branjenju glasov 52 odstotkov volilcev, ki so se izrekli za brexit (ker je bilo med njimi veliko njihovih volilcev), ne da bi mislili na 48 odstotkov tistih, ki so bili proti. Vodstvo laburistov pravi, da ne bo poskusilo blokirati ali prestaviti sprožitve brexita, ker bi se s tem postavili proti volji večine Britancev in na stran korporacijskih elit, za katere so bili interesi Britancev vedno na zadnjem mestu.
Velik problem brexita je tudi v tem, da je podlaga za notranji politični obračun, v katerem levičarski vodja laburistov Jeremy Corbyn vse preveč krepi svojo dolgoletno osebno evroskeptičnost, zaradi katere je tudi v referendumski kampanji o brexitu skrajno mlačno zagovarjal britansko članstvo v EU. Kljub vsem križem in težavam, ki jih je prinesel brexit, še preden se je začel, na Otoku ni čutiti kakšne množične želje po tem, da bi se mu odpovedali. Ne med politiki ne med ljudmi. Manj zaradi pregovorne britanske trmoglavosti, večinoma pa zato, ker je velika večina medijev brexitu zelo nekritično naklonjena.
