»Po 25 letih znova na sedežnici, občutek mraza na obrazu, sonce, sneg, občutek svobode, ki ga mogoče v vsakdanjiku pogrešaš,« je pripovedovala Tjaša Kos iz Ljubljane, ki je po več letih znova dobila priložnost, da stopi na smuči. V mladosti je veliko smučala, nato pa je začetek njenih študijskih let zaznamovala izguba vida. »Gibanje, vonj, zvok, občutek na koži,« je naštevala čutila, ki so ji v zimski idili sobotnega dne sporočala, kar so oči zamujale.
Pod zasneženimi smrekami je tekla na smučeh, zraven pa je s svojimi smučmi pot ubiral njen sobotni spremljevalec Emil Ferjančič. »Pomagam ji, da ostane na progi, opozarjam na ovire in ji delam družbo. Proga ni zahtevna, pomembno je, da smo na svežem zraku, da se nasmejimo in se imamo lepo,« je bil zgovoren. Tjaša in njena družina so se v soboto odzvali povabilu Lions kluba Idrija na sneg. V klubu so poskrbeli, da je lahko osem družin z izkušnjo slepote brez zadržkov uživalo na snegu.
Levo, desno, rob, nevarnost…
»Po smučišču se že delajo kupi. Še enkrat ali dvakrat se bom peljal, potem bom pa končal. Pri smučanju moraš uživati, sicer nima smisla,« je okrog poldneva naznanil 50-letni Franc Mlačnik iz Žirovnice. Smučati se je naučil kot fantič, ko je imel še približno deset odstotkov vida. Potem ga je z leti popolnoma izgubil, smučati pa ni nehal. S stalnim spremljevalcem se v Kranjski Gori večkrat spustita tudi po tekmovalni veleslalomski progi pod Vitrancem. »Tam smučajo dobri smučarji in se mi izognejo, da še vem ne zanje. Tudi hud breg je, zato natanko vem, kakšna je smer smučišča. Od spremljevalca potrebujem le podatke o tem, kje je rob smučišča, kje so ljudje in kje prelomnice.« V soboto je bil njegov spremljevalec član idrijskega Lions kluba Stojan Kokošar, z njim je bil povezan prek zvočnika in slušalke. »Slišim samo njegove napotke in šum snega pod njegovimi smučmi,« je povedal Mlačnik. Kokošar je prvič spremljal slepega smučarja. »Razlika je precejšnja. Zelo moraš biti pozoren, da ne pozabiš povedati detajlov, ki so človeku, ki vidi, samoumevni. Dajem mu jasne podatke, kot so levo, desno, smer, nevarnost spredaj, stop… « je razložil in povedal, da je izkušnja dragocena tudi za člane kluba, ki se vključujejo v to edinstveno akcijo.
Na sneg čakali kot na Miklavža
Vsi se niso preobuli v smučarske čevlje. Stane Albreht iz Borovnice se je sprehajal po smučišču in skušal na podlagi zvokov podoživeti vrvež. »Čisto nič ne vidim, a čutim vzdušje, slišim žičniške naprave,« je dejal. Popolnoma je oslepel okrog 40. leta. Skupaj z ženo Silvo sta na smučišče pripeljala svoje tri otroke, da bi se učili smučati. »Sam jih ne morem učiti, žena ne smuča, zato mi ta priložnost veliko pomeni. Otroci so se tako zelo veselili tega, čakali so na ta dan, kot bi čakali na Miklavža,« je pripovedoval, medtem ko je pri zgornji postaji sedežnice čakal, da se pripeljejo na vrh in povedo o svojih prvih izkušnjah.
Igor Miljavec, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica in tudi sam član Lions kluba, je prepričan, da je to edinstvena pobuda. Predvsem se mu zdi pomembno, da priskočijo na pomoč družinam, ki bi se sicer same težko odpravile na smučišče. »Zahvaljujem se članom kluba, da so sprejeli izziv za izvedbo dneva na snegu in da tako darujejo svoj prosti čas,« je bil hvaležen. Prepričan je, da imajo slepi in slabovidni kar nekaj možnosti za vključevanje v športne dejavnosti, nabor športov pa je seveda omejen. Glavna tekmovanja so v kegljanju, namiznemu tenisu za slepe in slabovidne ter golbolu, slovenski slepi in slabovidni športniki pa v njih pogosto blestijo tudi na mednarodni ravni.
