Preteklo leto je bilo za Cristiana Ronalda dos Santosa Aveira bržkone najuspešnejše, odkar se z nogometom ukvarja profesionalno. Z Realom iz Madrida je osvojil naslov evropskega in svetovnega klubskega prvaka, s portugalsko izbrano vrsto slavil zmago na evropskem prvenstvu v Franciji, za nameček pa vse skupaj kronal še z dvema najprestižnejšima posamičnima nagradama – zlato žogo in nazivom najboljšega nogometaša po izboru Mednarodne nogometne zveze (Fifa). Njegova zadnja lovorika, ki jo je prevzel v ponedeljek iz rok prvega moža Fife Giannija Infantina, je bila že 152. posamična v karieri. Vendar njegove oči tokrat niso bile solzne kot leta 2008, ko je zlato žogo osvojil prvič, njegov zahvalni govor pa še zdaleč ne tako nastopaški kot pred dvema letoma, ko je omenjeno priznanje dobil tretjič in na odru hvalisavo zavpil v mikrofon.
A če bi le za trenutek pomislili, da se je Ronaldo pri 31 letih navzel nekaj skromnosti, bi se ušteli. »Ne dvomim, da sem že postal del nogometne zgodovine. O tem pričajo osvojeni naslovi, posamične nagrade in rekordi,« je po prestižni prireditvi na sedežu Fife v Zürichu v svoji tipični maniri razlagal novinarjem. Zaradi takšnih in podobnih izjav Ronaldo pri ljubiteljih najbolj priljubljene igre z žogo vzbuja mešane občutke. Z več kot 200 milijoni sledilcev na družbenih omrežjih velja za najbolj prepoznavnega in oboževanega športnika na svetu, nekdanji portugalski predsednik Anibal Cavaco Silva pa ga je ob podelitvi najvišjega državnega odlikovanja, reda princa Henrika, oklical celo za narodni simbol. Kljub temu se Ronalda drži sloves igralca, ki nogometno javnost razdvaja kot nihče drug.
Nogometaš in primadona v enem
Ko je ob osvojitvi španskega naslova pred nekaj sezonami za madridski športni časnik Marca izjavil, da si za svoje predstave zasluži oceno deset, njegovo moštvo pa devet, si zagotovo ni napravil usluge. Tudi zato ne preseneča, da je bila besedna zveza »sovražim Ronalda« na spletnem iskalniku google pred leti celo med najbolj iskanimi na svetovnem spletu. Je aroganten, prevzeten in domišljav, je nogometaš in primadona v enem. »Pri Ronaldu se je težko znebiti občutka, da med spolnim odnosom ne vzklika svojega imena,« je o kapetanu portugalske izbrane vrste nekoč šaljivo zapisal ugledni športni novinar britanskega časnika Guardian Daniel Taylor, medtem ko je iz ust njegovih največjih kritikov pogosto slišati očitke, da sebe, svoje dosežke in rekorde postavlja pred blaginjo moštva.
A vendarle samopoveličevanje ni nekaj, kar bi bilo zgolj v Ronaldovi domeni, je lastnost, ki je v zgodovini zaznamovala največje športne ikone. »Ne verjamem, da gre za hvaljenje, če povem, da sem nekaj posebnega,« je bila ena od najslavnejših takšnih izjav že pokojnega boksarja Muhammada Alija, po domišljavosti pa slovi tudi legendarni brazilski nogometaš Pele, ki je menda nekoč dejal: »Mislim, da se bo novi Pele zelo težko pojavil, saj so moji starši že zaprli tovarno.«
S svojim nastopaštvom Ronaldo velja za pravo nasprotje sramežljivega Lionela Messija, s katerim si zadnje desetletje izmenjujeta naziv najboljšega nogometaša. Argentinec velja za njegovega največjega tekmeca in igralca, ki je njegove dosežke že ničkolikokrat zasenčil. Po prepričanju trenerja Arsenala Arsena Wengerja je največja Ronaldova smola to, da se je rodil v istem obdobju kot Messi. Toda Ronaldo je vselej zavračal očitke, da se s članom Barcelone ne razumeta. »Najino rivalstvo so ustvarili mediji. Že res, da nisva najboljša prijatelja, a med nama je veliko vzajemno spoštovanje.«
Tisti, ki so Ronalda spoznali pobližje, v celoti zavračajo podobo, ki si jo je večji del javnosti ustvaril o njem. Nekdanji soigralec pri moštvu Manchester United Patrice Evra ga opisuje kot največjega profesionalca, s katerim je kdaj treniral in igral, ter kot osebo, ki želi biti na vrhu povsod in v vsem. Zmagovalna miselnost, ki jo ima, mu ni bila prirojena, temveč privzgojena, in je posledica težkega otroštva. Njegova mama Dolores je imela v zgodnji nosečnosti resne pomisleke, ali si po dveh hčerkah in sinu sploh želi še enega otroka. »Bil je otrok, ki sem ga hotela splaviti. Vendar Bog tega ni želel. Zaradi tega sem bila blagoslovljena, Bog pa me ni kaznoval,« je v svoji avtobiografiji zapisala 62-letnica.
Sin nasilneža in alkoholika
Preden se je njen sin povzpel na nogometni Olimp, je bila Dolores čistilka, s skromnimi dohodki pa ni le preživljala družine, temveč je tudi financirala alkoholizem svojega moža Dinisa, ki je pogosto dvignil roko nadnjo. Ni težko ugotoviti, da je bil Dinis Aveiro zaradi svoje ljubezni do pijače in nasilništva vse prej kot idealen oče. Kljub temu pa je prav on najbolj zaslužen, da je Ronaldo postal nogometaš. Občasno je namreč delal pri lokalnem amaterskem nogometnem klubu Andorinhi, kjer je skrbel za drese in opravljal nekatera manj običajna opravila. Njegov sin je prav tam napravil svoje prve nogometne korake, preden je pri samo 12 letih zapustil rodno Madeiro in odšel k lizbonskemu Sportingu. Dinis je zaradi alkoholizma umrl leta 2005, pri 52 letih, kar je tudi glavni razlog, da se Ronaldo nikoli ni dotaknil pijače.
Na veliko presenečenje javnosti je pred sedmimi leti pri svojih 25 letih oče prvič postal tudi Ronaldo. Leta 2010 se mu je rodil sin Cristiano Jr. Njegovo rojstvo je še vedno zavito v tančico skrivnosti, saj nogometaš nikoli ni razkril imena matere. Sprva se je sicer ugibalo, da je to ruska manekenka Irina Shayk, ki je bila Ronaldova dolgoletna partnerica, vendar je par to zanikal. »Ljudje špekulirajo, ali sem imel otroka s to ali ono žensko oziroma da mi je otroka rodila nadomestna mati. Kdo je mati mojega otroka, nisem povedal nikomur in tega ne nameravam. Mislim, da moram to zadržati zase. Čez leta, ko bo Cristiano odrasel, se bom pogovoril z njim in mu povedal, kaj sem storil, kaj sem čutil in o čem sem takrat razmišljal. Nekateri otroci nikoli ne spoznajo svojih staršev, zato je že imeti očeta dovolj dobro. Ne moti me, kaj o tem govorijo ljudje. Vedno sem bil prepričan in tako mislim še danes, da me bo sin razumel,« se je v svojem dokumentarnem filmu o tej temi obširneje razgovoril nogometni zvezdnik.
Prihodnji mesec bo Ronaldo vstopil v 33. leto življenja, kar bi praviloma pomenilo, da se njegovi dnevi na nogometnih igriščih počasi iztekajo. A s telesno pripravljenostjo nogometnega asa – ta naj bi mejila že na obsedenost – se kljub njegovim letom lahko primerjajo le redki. Zato ga gre resno jemati, ko pravi, da bo nogomet igral še prihodnjih deset let.
